Mi namreč dobro vemo, kaj pomeni, kadar Arabci mahajo z rokami. Prav na ta način gestikulirajo, vpijejo in tulijo teroristi Islamske države iz televizorjev v naših dnevnih sobah.
Panika med Zagrebčani je na koncu dosegla take razsežnosti – priučeni filologi in orientalisti s facebooka so s svojo veliko avtoriteto tako ugotovili, da je v tem hudourniku arabskega gneva sredi Zagreba mogoče slišati tudi najstrašnejše besede, ki jih je kadarkoli doslej izgovoril človeški glas: »Alahu akbar!« – da je pred nekaj dnevi eden od najbolj obiskanih hrvaških portalov končno našel prevajalca za iraški dialekt arabščine in objavil ekskluzivni breaking news: »Odkrili smo, kaj je v arabščini kričal napadeni begunec v Zagrebu!«
In kaj je na koncu besno vpil IS-ov morilec pred hotelom Porin? »Ali me hočete ubiti?« je tulil nesrečnik in kazal na rano na glavi. »Zakaj me ponižujete, ko celo v lastni državi ravnajo z menoj kot s človekom?«
In to je bilo vse. Niti besede o sveti vojni, niti besede o maščevanju, samomorilskih napadih in rekah krvi po Zagrebu, niti besede o evropskem kalifatu in islamski Hrvaški. Nesrečnik si je samo zaželel, da bi se za trenutek spet počutil kot človeško bitje. Celo Alaha ni omenil, kaj šele besedo »akbar«.
Vrag je, kot vidite, s tem arabskim jezikom. Ko beli Evropejec sliši nekoga, da govori, kaj šele da vpije v arabščini, takoj išče zaklon ali orožje. Takšen je ta jezik, najsiromašnejši od vseh jezikov sveta, v katerem se samo moli k Alahu, poziva k ubijanju in ugrablja letala. Ali sploh obstaja »civilna« arabščina, ali se je v tem jeziku sploh mogoče obračati ne le na Alaha, ampak tudi na ljudi in jih prositi za malo več človeškosti in spoštovanja? Ali v arabščini obstaja beseda za »človeškost« in »spoštovanje«, ali se v tem jeziku lahko izrazi prizadetost, strah ali ljubezen, ali je mogoča poezija v arabščini, ali se lahko v tem jeziku poje in smeje, ali je mogoče v arabščini napisati otroško zgodbo, povedati šalo ali, kaj jaz vem, nasloviti pornič?
Ali je mogoče v arabščini na primer po telefonu poklicati mater in ji reči, naj ne skrbi?
»Dve stranki so odstranili iz letala in ju prestavili na drug let po izgredu v kabini, zaradi katerega se je več kot dvajset potnikov pritožilo, da jim je neprijetno,« so pred nekaj tedni sporočili iz ameriške družbe Delta Airlines in pojasnjevali incident, zaradi katerega je zamujal let med Londonom in New Yorkom. Dogodek je pritegnil veliko pozornosti, ker je bil »odstranjeni« potnik ameriški komik Adem Saleh, ki so ga skupaj s prijateljem Slimom Albaherom vrgli z letala samo zato, ker je pred vzletom – po mobitelu poklical mater.
Nekateri potniki so namreč slišali, da govori arabsko, in so osebju letala izrazili, kot so to lepo formulirali v Delti, »nelagodje«. Tako je prišlo do prepira med zdaj že paničnimi potniki in Salehom – »Izgovoril sem besedo v arabščini in vi ste rekli, da se počutite neprijetno?!« vpije v angleščini na posnetku »izgreda«, ki se je pojavil na youtubu – in komika so na koncu prijazno »odstranili« z leta. Nihče seveda noče biti v letalu s človekom, ki se po mobitelu z nekom nekaj pogovarja po arabsko.
Morda boste pomislili – kot sem tudi jaz – da je za ljudi, ki jim je zaradi zgodovinske nesreče arabščina materni jezik, edina rešitev, da se naučijo jezik gluhonemih, da se na Zahodu sporazumevajo z znakovnim jezikom in da tako preprečijo, kako se že reče temu, »nelagodje« okrog sebe. Na to bi kak dan pozneje lahko pomislila – če sta brala novico iz Londona – Mustafa in Souada Ghennam, maroška zakonca iz Torina, ko sta za novo leto skupaj s hčerko in njenim fantom sklenila oditi v kino The Space v Via Livorno. To bi lahko pomislila zato, ker sta njuna hčerka in njen fant – gluha.
Vse je bilo namreč v redu – razen tega, da je bil kino poln in so morali sedeti ločeno, Souada in Mustafa nekaj vrst pred hčerko in njenim fantom – dokler se na platnu v nekem trenutku ni pojavil prizor seksa: hčerka je s šaljivim SMS-sporočilom zbodla svojo konservativno mater z ruto na glavi, mati pa se je obrnila in svoji gluhi hčerki odgovorila z zafrkancijo v znakovnem jeziku. Potem pa se je začel pekel.
Mahanje neke z ruto pokrite starejše ženske mlajši, ki je sedela nekaj vrst za njo, si je publika v kinu – razumljivo – razložila kot znamenje za bombni napad muslimank samomorilk, nastal je vik in krik, začel se je splošni stampedo, predvajanje filma so prekinili in prižgali luči, ljudje pa so skakali čez sedeže, drug čez drugega, in panično bežali iz dvorane. Ko je končno prišla policija, so v kinu ostali samo Souada in Mustafa skupaj s hčerko in fantom, šokirani in osramočeni. »Nikoli v življenju me ni bilo tako sram, vsi so gledali v nas,« je pozneje povedala mati za La Repubblico. »Nihče se nam ni opravičil. Za nas ni spoštovanja.«
Souadi Ghennam in njeni hčerki še danes ni jasno, kaj sta storili narobe. Nista razumeli, da mi v Evropi odlično razumemo znakovni jezik, saj je jezik gluhonemih naša materinščina: jezik gluhih, da slišijo tujo nesrečo ali prizadetost, jezik nemih, da izkažejo človeškost in spoštovanje.
Saj pravim, mi dobro vemo, kaj pomeni, kadar Arabci mahajo z rokami.
