Za kaj gre, vedo vsi, ki so imeli za mizo razvajenega, tečnega mulčka, ki z vilico ne neha brskati po zelju na krožniku in ga maltretirati ter se neznosno spakuje in kremži, ure in ure žveči en in isti grižljaj in vas ves ta čas predrzno gleda v oči, pri čemer čaka na tisti neizbežen trenutek, ko boste izgubili živce, vrgli v smeti tako zelje kot peso, se torej predali, priznali poraz in po telefonu naročili pico in kokakolo, saj morate ob štirih nazaj v službo in pač nimate časa za zafrkavanje.
Strategijo pice, se boste učili na fakultetah za politične vede in diplomatskih akademijah, je v mednarodno politiko uvedel slovenski zunanji minister Karl Erjavec, ko je v začetku leta 2017 zagrozil hrvaški vladi, da bo – če ne bo priznala in implementirala odločitve mednarodnega arbitražnega sodišča o Piranskem zalivu, iz katerega se je enostransko umaknila – odgovoril z miniranjem hrvaške turistične sezone oziroma z zadrževanjem turistov v tranzitu proti hrvaški obali.
Ko so ga tako pred kratkim v oddaji slovenske televizije Studio City vprašali, kaj bo storil, če bo do odločitve arbitražnega sodišča prišlo pred turistično sezono in selitvijo Slovencev na hrvaško obalo, je Karl Erjavec odgovoril, da bo tisto, kar bo sledilo, »gotovo bolj škodilo Hrvaški«. »Mislim na tiste, ki bodo iz Avstrije in Nemčije prek Slovenije potovali na Hrvaško,« je pojasnil slovenski šef diplomacije. »Če bo priznanje arbitražne odločitve še odprto in če arbitražna odločitev ne bo implementirana, bodo težave, in kot sem že povedal, vse te zadeve ne bo lahko rešiti.«
Kakšna poteza! Ali mirno spiš, Henry Kissinger?
Svetovna javnost še ni videla tako veličastne diplomatske šahovske partije od Kissingerjeve lepotice po sovjetsko-kitajskem obmejnem konfliktu v zvezi z Damanskim otokom na reki Usuri leta 1969, ko je veliki mastermind ameriškemu veleposlaniku na Poljskem Walterju Stoesslu naložil, naj na nekakšni jugoslovanski modni reviji v varšavski Palači kulture stopi v stik s kitajskim odpravnikom poslov Leijem Yangom in posreduje Pekingu ameriško željo po vzpostavitvi dialoga na ravni veleposlaništev. Kaj se je zgodilo potem, vemo: organizirali so tisto slavno turnejo ameriških namiznoteniških igralcev, Kissinger je tajno poletel v Peking in se dogovoril za Nixonov zgodovinski obisk na Kitajskem, in preden so se Sovjeti na straži bogu za hrbtom v deželi Ujgurov znašli, sta Nixon in Mao Cetung kramljala ob čaju, Američani pa so Kitajcem prodajali orožje in letalsko tehnologijo.
Oh, če bi namesto tistega beloruskega kmetavzarja Andreja Gromika – ki je vso kariero preživel tako, da je vlagal veto v Varnostnem svetu ZN, zaradi česar je na koncu dobil ime »mister Njet« – Sovjetska zveza tedaj imela Erjavca! »Mislim na tiste, ki bodo s Češkoslovaške in Romunije prek Moskve potovali na Kitajsko,« bi pojasnil sovjetski šef diplomacije Karlo Karlovič Erjavski: »Če se kitajska vojska ne bo umaknila z Damanskega otoka, bodo težave, in kot sem že povedal, vse te zadeve ne bo lahko rešiti.«
Vso to soparno poletje 1970 bi se zmrcvarjeni turisti gnetli na potovanju v Peking, zadrževali bi jih ruski cariniki na letališčih v Moskvi, Krasnojarsku in Irkutsku, odpirali in pregledovali bi jim torbe, nepopisno bi jih gnjavili in maltretirali, vse dokler se na koncu tovariš Mao ne bi zlomil, poklical Kissingerja in rekel, da vse skupaj odpade.
Čisto tako kot majhen otrok, kadar noče zelja in pese, ampak hoče pico in kokakolo, pa se kuja in trmari, je, glejte, zagrozil Karl Erjavec Hrvatom, da bo – če ne bodo priznali odločitve arbitražnega sodišča o Piranskem zalivu – zadrževal in maltretiral Avstrijce in Nemce na slovenski meji. Plus tistih milijon Slovencev, ki se vsako poletje spuščajo v Istro in Dalmacijo. Povejte, ali ni to genialno? Za to priložnost imajo bratje Srbi neko sijajno staro ljudsko modrost – »kmet se je odločil, da se bo maščeval vasi, in si je odsekal kurac« – a nisem prepričan, da je primerna za resen slovenski časopis.
Slovenski Kissinger bo tako naredil kaos na mejnih prehodih, avtoceste po Sloveniji bodo zatrpane z desettisoči avtomobilov v dolgih vrstah pred mejnimi policisti in cariniki, ki bodo razkurjeni zaradi navodil Erjavčevega ministrstva, pa tudi sami Slovenci bodo pol svojega poletnega dopusta prebili med čakanjem na Bregani in Macelju, a Slovenija ne bo popustila. Ko bodo tako obtičali na plus štirideset stopinjah na slovenski meji, bodo jezni nemški in avstrijski turisti kleli, klel pa bo tudi ves tisti milijon Slovencev, vsi bodo v en glas prekleli mater otročjim in trdoglavim Hrvatom in njihovi vladi, zaradi katere jih, glejte, ne krivi ne dolžni nesrečni slovenski cariniki zafrkavajo že tri dni.
In Hrvaška bo na koncu, kot si je zamislil briljanten šahovski um Karla Karloviča Erjavskega, dvignila roke od vsega, priznala bo vse odločitve mednarodnega arbitražnega sodišča, se torej predala in odstopila Sloveniji ves Piranski zaliv, za nameček ji bo dala še jedrsko elektrarno Krško in Trdinov vrh, varaždinsko zelje in varaždinsko peso, samo da jim pustijo turiste.
In če je to najboljše in najbolj zvito, česar se je po petindvajsetih letih spomnila slavna ljubljanska diplomacija, se bojim, da za Slovenijo ni veliko upanja. Razen če svoje zunanje zadeve prepusti tistim, ki se na te stvari bolj razumejo.
In ki bodo to delali za pico in kokakolo.
