»Casiraghiju je krivda vedno dokazana, čeprav sem nedolžen. Res nimam nobenega zaupanja v to pravosodje. Sodišče me bo tako verjetno obsodilo, no, mogoče bom dobil malo nižjo kazen kot zadnjič. Pustimo se presenetiti,« je Stephen Casiraghi z nasmeškom končal več kot uro dolg govor, preden se je senat umaknil na posvetovanje o tem, ali je zakrivil napad na pravosodnega policista. Obtoženi je imel prav. Senat pod vodstvom Sinje Božičnik ga je spoznal za krivega in ga obsodil na sedem mesecev zapora (na prejšnjem, razveljavljenem sojenju je dobil leto in pol). A Casiraghi tega ni slišal, saj so ga pazniki na njegovo željo še pred razglasitvijo sodbe pospremili nazaj v zapor.
»Koliko se je nabralo te solate«
Casiraghiju so ponovno sodili zaradi groženj pazniku 19. aprila 2011. Ko je takrat na ljubljanskem sodišču izvedel, da so ga (tudi zaradi napada na paznika) obsodili na 14 mesecev ječe, je popolnoma izgubil živce. Žalil je sodnika in pljuval proti vsemu senatu, ko sta ga paznika odpeljala iz sodne dvorane, pa je razgrajal, žalil in pljuval tudi po hodniku vse do dvorišča. Ker ni pomagalo nobeno opozorilo, pač pa je kazalo, da se bo znesel še nad vozilom, je eden od paznikov uporabil strokovni prijem, davljenje, in ga podrl na tla. Ko je Casiraghi prišel k sebi, je pazniku prvič zagrozil s smrtjo, ob prihodu v mariborski zapor pa spet. Ponavljal je, da ga bo ubil in da bo že videl, ko bo prišel »ven«.
Obtoženi je imel že takoj na začetku zadnje glavne obravnave več pripomb. Najprej mu ni bila všeč sestava sodnega senata, češ da se v 15 ali 20 letih, kolikor je v postopkih, kot porotniki pojavljajo eni in isti ljudje, on pa je vedno obsojen. Potem so zaslišali Gregorja Gričnika, ki je bil tistega aprilskega dne kot kandidat za pravosodnega policista tudi v Casiraghijevem spremstvu. Dogajanja se ni kaj dosti spomnil, zato so prebrali njegovo zaslišanje iz preiskave, ki ga je Casiraghi pospremil s komentarjem v slogu »p.... lažniva, lažnivec lažnivi, mater ti j...., krivo pričanje...«. Ko se je sodnica pred koncem dokaznega postopka lotila prebiranja sodnega spisa, je zamrmral »koliko se je nabralo te solate«, za sodbo, ki so mu jo izrekli 14. aprila 2011, pa je dejal, da je »celo odvetnik rekel, da gre za pravno svinjarijo«. Poročilo o njegovem vedenju v zaporu na Dobu pa je na primer pospremil z besedami: »Poročilo je pristransko in arbitrarno. Ne smete verjeti vsega, kar piše tam notri.«
Napad za napadom
Končni govor tožilke Nevene Vukčević in zagovornika Tomaža Toldija je bil neprimerljivo krajši od obtoženčevega. Ta je med drugim dejal, da ni razmišljal, kaj govori pazniku, ker je bil omotičen od davljenja. »Tudi jaz sem bil travmatiziran, tudi jaz sem se bal za življenje. Kaj pa, če bi me zadavili, to je bil ubijalski prijem,« je spraševal sodnike. Podvomil je tudi o psihiatru dr. Gorazdu V. Mrevljetu, ker je ta najprej ocenil, da je bil v času kaznivega dejanja »nebistveno prišteven«, pozneje, ko je dobil še dodatne podatke, pa mnenje spremenil v »bistveno zmanjšano prišteven«. Obtoženi je dejal, da se ga spomni še iz prejšnjega sistema. »Lahko bi vzeli kakšnega mlajšega. Vprašanje, ali ima nova strokovna znanja, vprašanje, kaj so jih v totalitarnem zločinskem režimu učili,« je ugibal.
Končalo se je z obsodilno sodbo. Upoštevaje pred mesecem mu izrečeno enotno kazen 22 let in pet mesecev zapora so Casiraghiju zdaj določili novo enotno kazen, 22 let in enajst mesecev. Gre za skupek vseh njegovih kazni, a večino je že odsedel. V začetku meseca je začel prestajati kazen po zadnji pravnomočni sodbi: zaradi napada na paznika, v tem primeru na Dobu, je dobil dve leti. Da bi mu zaradi izgreda pred petimi leti izrekli pogojno kazen, po besedah sodnice ni prišlo v poštev. Kriva je njegova bogata kriminalna kariera, od ropov in požiga do ugrabitve in spolnega izživljanja. Na novomeškem sodišču mu trenutno sodijo zaradi še enega napada na pravosodne policiste (grozil je z ubojem in v enega vrgel skodelico z mlekom), dva podobna primera pa sta še v fazi preiskave.
