Ni časa. V klub grem ob osmih zjutraj, domov pridem ob 23. uri. Seveda sem že bil v morju, vendar pa niti približno ni časa za to, da bi se kopal vsak dan.
Kako podoben pristop kot lani pri Olimpiji ste ubrali v Splitu?Železni repertoar vaj obstaja, vendar gre za drugo okolje, ki se mu je bilo treba prilagoditi. Srđan Đorđević je tudi tukaj zraven, ker ima znanje glede vračanja športnikov po poškodbi in glede treningov hitrosti ter moči.
Kje je največ prostora za fizični napredek pri nogometaših?V moči in hitrosti.
Kako hitro se lahko vidijo rezultati takšnega dela?Po dveh, treh mesecih.
So fantje »podtrenirani«?Seveda. To je z izjemo kakšnih rokometašev pri kolektivnih športih normalno in ni nikakršno presenečenje. Pri nogometaših je ogromno prostora za individualni napredek.
Hajduk je star klub z dolgo zgodovino, pri katerem pa težko ugotoviš, h kakšni igri načeloma teži. Kakšna bi bila značilna igra Hajduka?Z leti se je to spremenilo. Hajdukovo zgodovino je treba razdeliti na nekaj obdobij in se vrniti tja do Vukasa.
Ste bili kdaj navijač Hajduka?Vedno sem navijač kluba, ki ga treniram.
Niste več navijač Olimpije?Sem profesionalec in ostajam navijač tistih klubov, ki sem jih treniral. Tudi Maribora, če gre za slovenske klube. Zdaj sem navijač Hajduka.
Kakšna je torej značilna igra Hajduka?Osnova bi morala biti borbeni duh. Včasih so bili znani po tem, da so se »znali stepsti«, če je bilo treba. V času Ivića so igrali prvi moderni presing. Delovni nogomet torej. Potem sta bila Mladinić in Nadoveza, človeka, ki sta poudarjala tehniko, kar pa se je v letih za njima razvodenelo. Zato je prišlo do sprememb, ki so v Split pripeljale tudi mene. Prvič v zgodovini Hajduka klub vodijo ljudje s strani. Tujci. Športni direktor je iz Portugalske, predsednik je iz Osijeka in ne iz Splita, jaz iz Slovenije. Čas je za spremembe. Ne bi rad bil kopija kogar koli, toda če bi lahko igral, kot je igrala ekipa pod vodstvom Ivića, bi bilo to super.
Kakršen koli je danes Hajduk, je še vedno slaven nogometni klub.V slovenskem prostoru sta Olimpija in Maribor zagotovo imeni zase, tako po znamki, navijačih, tradiciji, organizaciji; čeravno je Maribor po organiziranosti še vedno večji klub od Olimpije. S tem, ko je v Ljubljano prišel gospod Mandarić, je prišel tudi denar, glede česar so bili prej nekateri problemi. Vendar pa se oba največja slovenska kluba s Hajdukom ne moreta primerjati. Hajduk je večji v tem smislu, da je ta teden klubsko članarino plačalo 40.000 ljudi in da je za letošnjo sezono prodanih 6000 sezonskih vstopnic, kar je rekord. Na tekmi proti Ukrajincem bo 30.000 ljudi.
Bo to vaša največja tekma v karieri?Ne, v Iranu sem vodil tekmo pred več ljudmi. Tudi na Japonskem.
Ste privrženec Mourinha?Ne. Je velik, uspešen trener, a sem privrženec bolj ofenzivne igre.
Vendar imata podoben smisel za politični kontekst določene ekipe. V Španiji je malodane izzval novo državljansko vojno. Tudi vi kažete smisel za duha okolja.Jose Mourinho nedvomno zna dobro z mediji.
Je bila poteza, da ste peljali igralce Hajduka v klubski muzej, vaša?Da, a se je to zgodilo spontano. Ugotovil sem, da moji mladi igralci ne vedo, kdo je bil Zlatko Vujović, ki je moj pomočnik. Če jaz bolj vem, kdo je Zlatko Vujović, kot moji igralci, je pri tem nekaj narobe. V prvi vrsti sem pedagog, potem sem trener. Ta vidik je bil v Hajduku zanemarjen, ker se je v ekipo prihajalo s posredovanjem stricev in tet. To je tudi glavna tegoba tega kluba.
Kakšna bi bila tekmovalna primerjava med Olimpijo, Mariborom in Hajdukom?Lanska Olimpija bi letošnji Hajduk premagala. Vsaj na začetku sezone zagotovo. S Hentyjem in Šporarjem je bila Olimpija zelo konkurenčna tudi v širšem prostoru.
Katere igralce iz Olimpije bi si v Hajduku želeli?Ne bi o imenih, so pa to tretji ali četrti igralci.
Kako drugače od vas igra sedanji trener Olimpije?Vzdržal se bom tega odgovora.
Kaj ste letos videli na evropskem prvenstvu?Nič kaj veliko. Dobre obrambe in hitre prehode v napad. Ogromno teka in trdo igro na rezultat. Ekipa, ki je dala prva gol, je praviloma zmagala. Ni bilo uživaških tekem.
Kaj od videnega boste povzeli pri svojem delu?Nekaj zadev s prvenstva velja posnemati, predvsem glede teka. A treba je oblikovati vaje, s katerimi igralca oblikuješ v to, kar bi rad.
Vendar pa je pri 18 letih igralca težko še učiti in oblikovati.Pri 18 letih bi igralci morali biti tehnično in taktično zreli, toda v tem trenutku pri nas, merim pa na Hajduk, ni tako.
To je zanimivo, saj gre za klub z dolgo tradicijo in znanjem.K temu se ne bi vračal, ker ne bi rad bil negativen.
Split je okolje, ki slovi po individualizmu, vaši igralci pa se mi zdijo precej ukročeni in kljub mladosti sistematizirani. Ste vendarle naleteli na kakšnega »divjaka«?Imate prav, gre za vprašanje nogometnih šol. Mladi trenerji so že pri U12 obremenjeni z rezultatom. Če si naredim nekaj reklame, naj povem, da je Dravograd mestece z nekaj tisoč prebivalci, pa je dalo osem reprezentantov. Smo toliko bolj talentirani? Verjetno ne. Prej bo šlo za to, da smo dobro in pravilno delali. Mladincem ne smeš ubijati igre. A tukaj so tudi menedžerji, ki plahtajo mladino z obljubami in lažmi.
Koliko časa potrebujete, da prepoznate igralca?Kdaj zgolj trenutek. Nekaj potez. Druga stvar pa je globlji vpogled v njegove telesne značilnosti in kazalnike, kar je vprašanje testov.
Ko je vaš pomočnik v Hajduku postal Zlatko Vujović, se je izkazalo, da ste nekoč, ko je bila jugoslovanska reprezentanca na pripravah v Sloveniji, igrali proti njemu. Kakšna je pravzaprav vaša igralska kariera?Da, proti reprezentanci sem tedaj odigral kot član koroške regionalne selekcije. Bil sem tudi v velenjskem Rudarju, za katerega sem odigral pokalno tekmo na levem krilu. Od slovenskih igralcev sva bila v ekipi samo Janez Hudarin in jaz. Nadigrali smo nasprotnika, toda celotno tekmo nisem dobil žoge. Vprašal sem soigralca, zakaj mi je ni podal, pa je rekel: »Glej, ti študiraš in boš nekoč učitelj, medtem ko se bom moral jaz preživljati z nogometom. Zakaj bi dal tebi žogo, če si že preskrbljen? Boš ti preživljal mojo hčerko?« Tako je bilo to, kajti Rudar je takrat plačeval zelo dobro. Približno tako kot Olimpija.
Koliko menedžerjev je bilo za igralci Olimpije in koliko jih je za igralci Hajduka?Skoraj vsak igralec ima svojega menedžerja.
Je res, da imajo nekateri igralci v pogodbi določeno, da morajo igrati vsako tekmo?Obstajajo tudi takšni poskusi.
Zakaj ste za pomočnika vzeli Zlatka Vujovića?Ker ni vpleten v zdrahe. Ker je ves ta čas ostal čist in ker seveda ve, kaj pomeni igrati pred 50.000 ljudmi in podobno. Ker ve, kakšni so bili treningi nekoč, kakšni pa so danes.
V Hajduk je prišel Slovenec. Kako so reagirali igralci?Bil je šok. Šok je bil tudi zame, ker sem mislil, da se dela strožje. Vendarle gre za Hajduk?! Pa se ne. In sedaj to spreminjam. Zdaj so treningi dvakrat na dan, prej so jih imeli enkrat dnevno. Prav tako niso bili navajeni, da jih kdo nadere. Toda počasi le napredujemo. Začenši s tem, da se pozdravljamo, ko se srečamo, kar prej ni bil ravno običaj. Začetni uspehi nam gredo na roko.
