Petkovo noč je v Ljubljani zmanjkovalo bureka, med 2. in 4. uro pa nisi mogel priklicati taksija, ker so se taksi službam sesule centrale. Kolaps je povzročilo kanček več zabav, ki so v nočno življenje zvabile množico ljudi. In ena od teh je bila v Hali Tivoli, kjer so nastopili trije kralji zabave.
Podprvaki dalmatinskih
Tako so se poimenovali Dražen Zečić, Mladen Grdović in Jasmin Stavros. Trije predstavniki glasbenega žanra, ki se mu reče »dalmatinske«. Prvaka žanra sta sicer še vedno Oliver Dragojević in Mišo Kovač, ki sta starejša in temu primerno v Sloveniji nastopata samo še na uglednejših odrih, medtem ko so »kralji« predstavniki tipa zabave, ki deželno veselično življenje poganja vsak teden. Sploh v vzhodnih predelih Slovenije, onkraj Trojan, kar je Vlado Kreslin ob neki priložnosti, ko so mu postavili vprašanje, kako sprejemajo njegovo glasbo v Prekmurju, ponazoril z odgovorom, da po tretjem komadu nekdo iz občinstva praviloma zahteva: »Daj eno hrvaško!«
Če dogodek primerjamo z nedavnim koncertom Tanje Žagar v taisti dvorani, je bil oder postavljen v parter in počez, tako da je bila tribuna za njim prazna, zato pa tribuna pred njim polna do zadnjega kotička, parter pred odrom pa zračno nagneten. Dobrih tri tisoč ljudi, za najcenejšo vstopnico 20 evrov. In živelj je bil tudi tokrat deležen nespoštljive prakse, da za plačan denar nisi dobil vstopnice, ki jo lahko shraniš in čez deset ali dvajset let ob pogledu nanjo morda nostalgično šmrcneš za dobre stare čase. Namesto vstopnice si dobil zgolj račun, na katerem bo drobni tisk že v letu dni zbledel.
Fešta miks za poganjanje zabave
Ko smo vstopili v malo Halo Tivoli, je bil Zečić, ki je koncert začel, že v polnem zagonu. S slečenim sakojem (kar je njegov zaščitni znak) in samo v srajci, za katero je stalno nakazoval, da bi jo od emocij najraje strgal s sebe. V večini komadov se razide z žensko, refren, ki je posebej padel v uho, pa se glasi: »Uzmi taj prsten sa prsta svojega, i kaži majci da nisi vjerena, baci ga baci u more duboko, neka ga valovi nose daleko.« Lahek prstan?! A te malenkosti njegovih privržencev ne motijo. Tudi večina ljudi na sediščih je bila na nogah od prvega takta naprej. Po spolu nekako izenačeni. Ženske v »all in« opravah, nekaj pričakovanih moških posameznikov pa tudi v dresu in s šalom NK Hajduk. Vsi plešoči in pojoči, nemalokrat uporabljajoč geste z rokami, kot da so na odru oni.
Na tem mestu ni prostora za razglabljanje, kdo si je izmislil glasbeni koncept medley, torej dolgometražne sete različnih komadov. Lahko da gre za kako staro (in ne novo) hrvaško godčevsko tradicijo. V vsakem primeru se je s serijo »medley« proslavil »Stars on 45«, ki so se ga domislili nizozemski disko producenti, ki so leta 1981 v desetminutni niz stlačili ducat komadov. Po večini je šlo za napeve Beatlov, ki so jih podprli z istim ritmom in tempom pesmi, da plesalcev niso mogle zmotiti spremembe. Vsekakor dalmatinski muzikantje, kadar morajo poganjati zabavo, počnejo enako. Temu se reče fešta miks, ko na isti ritem in nemalokrat tudi akord naložijo po pet ali šest komadov. Od Večeras je naša fešta prek Tri sulara do Nije kriva srdela što je riba plava. Pa še kaj. Zečić se je tega veseličnega koncepta držal dosledno, le da s svojimi komadi. Bobnar ni imel časa za odmor. Šlo se je iz komada v komad. In poslovil se je ob ovacijah: »Zeko, Zeko!« Priljubljen človek. Dvorano Tabor v Mariboru sicer redno polni sam.
»Grdović poje iz duše«
Drugi je nastopil Mladen Grdović, po alkoholizmu, družinskem nasilju, razbitih avtomobilih in podobnih dogodkih razvpiti Zadrčan, ki v Sloveniji sicer nastopa manj kot njegova kolega. Marsikdo je na petkov koncert prišel predvsem zato, da sliši in vidi njega. Začel je precej betežno, momljajoče oziroma »de facto umetniško«, čeravno brez rutke okoli vratu. Pavze med komadi je poskusil polniti z neposrečenimi domislicami, omenjajoč celo Pina Gjergo, zadrskega košarkarja iz 70. let prejšnjega stoletja, ki je manj znan celo novodobnim košarkarskim privržencem, kaj šele običajnemu estradnemu občinstvu. Temu primerno je padlo tudi vzdušje, je pa proti koncu koncerta Zadrčan le nekako prišel k sebi, se vpel in rešil nastop s svojim dolgometražnim fešta miksom.
Dame niso bile navdušene, pri zvestem moškem občinstvu pa se je zgolj potrdil. Gospod Damir, voznik tovornjaka iz Zagorja, je zaradi nedavno operiranega kolena sicer bentil, ker je mislil, da bo v VIP-loži lahko sedel, šlo pa je zgolj za VIP-stojišče pred odrom. A za Grdovića je našel le lepe besede: »Če Grdović ni pijan, ne more napisati glasbe. Vsi umetniki so v glavo malo prizadeti. In slišali smo ga danes, ko je rekel, da pesem napiše v petih minutah. Grdović poje iz duše. Ne jebe politike, države, ničesar. Zadnjič je sicer bil v Medvodah, kamor nisem šel, danes sem pa prišel in ga videl prvič, čeprav mu sledim že 15 let. To je ta glas.« Tako je dejal zajetni Zasavec, s povedanim se je povsem strinjal tudi njegov sodrug Jože, ki takisto posluša samo dalmatinske. Od slovenskih pa izključno Brendija in Korada. Slovenske narodno-zabavne so vse enake, je dodal.
Skoraj preveč brezhiben Stavros
Zadnji je nastopil Jasmin Stavros, akademsko izobraženi bobnar (tudi bobnar v HNK), ki je varne etablirane dvorane konec osemdesetih zamenjal za šotore in veselice. O njegovem nastopu ne gre izgubljati besed. Morda celo preveč brezhibno. Takisto domala vse brez premora in v kosu. »Na stara leta se je še unesel, svoje čase smo morali delati na koncertih počepe,« razloži gospodična Alma iz Ljubljane, dolgoletna odjemalka vseh južnoslovanskih zvrsti glasbe. Od Stavrosa do Brene. Ponudila je tudi šalo večera, ko je na pripombo, da je v veliko slišanih pesmih govor o tem, da bo človek umrl, odgovorila: »Nič hudega.«
Če si na koncu poskusimo odgovoriti, v čem je čar dalmatinskih napevov za Slovence, gre najprej nemara za to, da so dalmatinski napevi najmanj sporna različica eksjugoslovanske narodne glasbe za Slovence. A vsaj še za nekaj bo šlo. Pesmi pojejo tudi o idealnih stanjih bivanja. Kot Stavros, ko zapoje: »Dao bi sto Amerika, sve na svijetu ja bi dao, tek da sjednem na verandu, pa uz karte i bevandu brojim valove.«
