Te dni po ulicah slovenskih mest poteka Ana Desetnica, festival uličnega gledališča. Svojčas je v uličnem gledališču nastopal tudi Drago Milinović iz Ribnice, Đerđo, kot ga kličejo prijatelji. Zase pravi, da je bil najprej šminker. Potem pa panker; kako leto z imidžem, irokezo, potem pa je »še malo poslušal pank muziko«. Učil se je za kamnoseka, pa šole ni dokončal. Opravljal je priložnostna dela, pretežno v gradbeništvu. Cimpral, kaj pomagal, delal malto, pa gozd ga je vedno privlačil. Zase pravi, da je brezplanski, nekonvencionalen. Ne mara pisati v zvezek s črtami, vedno piše v zvezek brez črt.

Obiskoval je GILŠ – Gledališko, igralsko in lutkovno šolo, potem pa so ga pod okrilje, pod perutko, vzeli anamonrojevci. Nikoli ni delal sprejemnega izpita na akademiji. Na GILŠ se je vpisal, »da ne bi zabijal vikendov«, pa zdelo se mu je kul. »Šola za širjenje obzorja«, kot jo je opisala njena ustanoviteljica Metka Zobec z Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Na GILŠU je veliko in rad sodeloval z Matjažem Javšnikom, skupaj sta šla tudi na avdicijo za film V leru. In so ga izbrali in je bil Beno. In zatem Šuki.

In zdaj je – Drago. Igral bo v filmu Hotel Alkohol režiserja Jana Cvitkoviča. Ker je res srečen, da je Drago, ni okleval. V službi je vzel dopust in prišel na vaje v Ljubljano, iz Švedske, kjer živi 13 let.

Iskreno: film Od groba do groba, v katerem ste odigrali Šukija, navdušuje. Najlepši prizor zame je tisti, ko delate v delavnici, popravljate svojega fičkota, in potem opazite, da se viseče verige nekoliko zibajo. In takrat veste, da je spet prišla ona, Ida, Sonja Savić, da se vam je vnovič nekje skrila. Igriva. Takrat vam na obrazu zaigra nasmeh, komaj opazen nasmeh. Ljubezen.

Kar kurjo polt sem dobil zdaj.

Ozriva se nazaj. V Ribnici ste zbrali klapo in ustvarjali v ljubiteljskem gledališču ADB? teater ter v Kreater teatru. Kot igralec pa ste bili – 10 let – tudi del Ane Monro. Kakšna so bila ta leta?

Avaturistična. Kletka je bila zelo dobra, vizionarska predstava. Tudi Zlati osel. Kar nekaj sveta smo obkrožili: Iran, Armenijo, Kolumbijo, Rusijo ... Žige Saksida sem se držal kot otrok za hlače. Kamor je šel on, tja sem šel jaz. Sploh v večjih mestih. Jaz bi se izgubil.

Ulično gledališče ... Igra na ulici je drugačna od igre na odru ali igre
v filmu; kako ste jo doživljali?

Ko sem še haral z Ano Monro, sem definiral svoje igralstvo, povedal, da »sem zabavljač, po poklicu nastopač, fušam pa pri Ani Monro«. Na ulici si z občinstvom obkrožen z vseh strani. Igraš na vse strani, vmes se lahko zgodi tudi kaj nepredvidljivega, tudi kaj, kar moraš instinktivno vključiti v nastop. Ulična igra koketira in komunicira z mimoidočimi. Na ulici je vse na potenco.

Za vami je prvi del vaj za nov film režiserja Jana Cvitkoviča. Hotel Alkohol.

Spet igram z Bakovićem. In Medea me mestoma spomni na Sonjo Savić. Z nekaterimi igralci starejše in mlajše generacije sem se srečal prvič. Po vajah sodeč vsi liki perfektno pašemo skupaj, v film. Cvitkovič ve, kaj dela, le še mi moramo dodati svoj del. In bo, kot si je zamislil.

V filmu igrate psihiatričnega bolnika.

Psihiatrični bolnik sem, da, tam, v bolnišnici, od pamtiveka. Bako pride, Bako je alkoholik. Medea pa je narkomanka.

Norost ...

Imam frende, ki so bili po norišnicah. Normalni ljudje.

Kako ste se pripravljali na vaje
v tej vlogi?

Nič se nisem pripravljal. Hvala bogu, da se nisem. Scenarij sem bral na telefonu, površno. Na vaji mi je to prišlo prav; poslušal sem napotke, samo to, pa kar je bilo, je bilo. V tem procesu je lažje, če nanj nisi pripravljen, vsaj pri meni je tako. Vaje so zame priprava na film.

Dvanajst let je, odkar ste
zadnjič igrali.

Dvanajst let že? Pa saj igram ... včasih, ko sem na delovnem mestu, si predstavljam, da sem v filmu, da me snema kamera, da sem v vlogi. In včasih, ko grem po ulici. Zdi se, da bom le prestopil iz enega v drug film (smeh).

Živite na Švedskem. Na jugu Švedske. Tja ste šli za ljubeznijo, tam se vam je rodila hčerka Alma. Tam delate »pod elektriko«, kot pravite.

Da, pod daljnovodi. Pod njimi raste grmovje, ob strani drevesa, nekatera preblizu. Treba jih je obžagati, odžagati, treba je očistiti območje okoli kablov; dva metra okoli njih ne sme biti ničesar, sicer bi lahko prišlo do kratkega stika. Kot kanarčki smo, oblečeni v svetleče se brezrokavnike fluorescentnih barv, da se nas vidi. Vsak ponedeljek se peljem na objekt in se v četrtek vračam. 300 kilometrov v eno smer. Že od lani smo tu, tu je 140 kilometrov daljnovodov. Vsak od nas naj bi v enem dnevu očistil kilometer daljnovoda.

Cvitkovič vas je izpod švedskih
daljnovodov priklical v Hotel
Alkohol, tako pravi. In ste prišli.

Jasno. Zdaj dopusta nimam več. Če se v službi ne bom mogel dogovoriti za odsotnost za drugi del vaj in snemanje, bom dal odpoved.

Toliko vam pomeni ta film?

Ja, seveda.

In kaj boste potem, če boste
brez službe?

Malo bom razmislil. Arborist sem. S plezalno tehniko splezam na drevo, potem pa od zgoraj dol, po etapah. Če je treba odstraniti drevo, ga odstranim, če le vejo, samo vejo. Opravil sem tečaj iz arboristike, drag je bil, pa še opremo sem si kupil.

Kako to?

Rad plezam. To delo se mi je zdelo kul. Sem mislil, da se bom vanj vrgel.

Mogoče se pa boste.

Mogoče se pa bom.

Kljub temu, da ste – umetnik?

Vsi smo umetniki. Vsi smo igralci. Le da eden ima v sebi to drznost, da gre na oder, eden pa ne. Tudi tisti, ki ne igrajo, so igralci, a ne gredo pred publiko. To mi je rekel Ravil Sultanov, klovn, režiser.

Kakšno je vaše življenje,
vaši dnevi na Švedskem?

Z mojo sopotnico, ilustratorko Bojano Dimitrovsko, imava hiško na podeželju, na edinem hribčku tam daleč naokoli, na 100 metrov nadmorske višine, od Šveda, upokojenca, jo najemava. Profesor violine je. Imamo lepo vodo iz štirne. Na pipo. Do mesta pa imamo 17 kilometrov.

Pa finance?

Padem v pozitivno nulo. Pride plača, potem pa pridejo položnice in najemnine. In avto, da se lahko vozim na šiht ... Pa hrana, pa je kuća posao.

Ste kaj potovali po Švedski?

Do morja rad grem, je blizu. Pa službeno potujem čez pokrajino. Najdlje, kakih 1200 kilometrov, pa sem se od doma oddaljil na tečaju, na katerem smo se učili, kako si narediš kočico iz hlodov. Z motorno žago jih zrežeš, pa skupaj sestaviš, leseno kočico. Pri tipu, čigar prvi sosed je oddaljen štiri kilometre. Šest tečajnikov nas je bilo in je rekel, da se počuti nenavadno, saj nas je toliko. Običajno se pogovarja s svojo partnerico in pse in volkove ima, pa te hiše izdeluje, pa občasno kak tečaj izvede.

Pa ustvarjate kaj z lesom?

Zadaj za hišico imam pripravljene hlode. Za savno. Z Janom sva si podobna tudi v tem, da rada delava z rokami, rada imava fizično delo. S to razliko, da ima on tri motorne žage, jaz pa le eno, majhno, arboristično (smeh).

Kakšen je Cvitkovič, kot človek?

Vidovit je. Kako je napovedal rojstvo svoje hčerke, Male! Intuitiven je, njega vodi intuicija, zna ji prisluhniti. In je dober režiser. Fluiden je. On išče dobro.

Kakšen pa je, ko se dela film?

Ko razlaga, ga razumem, predvsem pa ve, kaj hoče. Kot igralcu se mi ni treba bati. On ve. Dolgo se poznava, sva frenda. A ko delamo, nanj gledam kot na nadrejenega, za šefa ga imam. Njegova ideja je pomembna, na meni je, da naredim, kot si je on zamislil – delam, spremenim se v kramp in lopato in delam. Delavec sem.

Gledali ste Cvitkovičev zadnji dokumentarni film Gram srca.
Kako ste ga doživeli?

Ta film o narkomanski sceni je v bistvu ljubezenski film. Ljubezen ne sodi in ne obsoja. Ta film mi to potrjuje in me opominja, naj ne sodim in obsojam nikogar. Nihče ni kriv.