Tako kot k vsem praznikom tudi k velikonočnemu slavju spadajo primerne svečane slovesnosti, ki so največkrat povezane s posebnimi prehranjevalnimi obredi. V krščanskem svetu ti sledijo jedilniku zadnje večerje, ki jo je Jezus praznoval s svojimi apostoli v četrtek. Čeprav evangeliji ne opisujejo povsem podrobno jedi, ki so se znašle na mizi ob poslovilnem obedu, so raziskovalci kulinarične dediščine na podlagi zgodovinskih virov, takratnih judovskih običajev in arheoloških najdb prišli do sklepa, da naj bi kot pribito držalo, da so malicali nekvašeni kruh, jagnječjo pečenko, hren in divjo rukolo, sladico iz sesekljanega sadja in oreščkov ter seveda pili vino. V spomin na zadnjo večerjo se je kasneje uveljavil običaj, da na prvi dan velikonočnega tridnevja, ki traja od četrtka do sobote, umolknejo cerkveni zvonovi in ponižno molčijo do sobote zvečer, za petek pa je predpisan najstrožji post. Celo domače živali so se morale na ta dan prostovoljno, ali pa tudi ne, odreči svojim vsakdanjim obrokom, tako da je marsikje pregovorno veljalo, da je na veliki petek celo domači pes sklenil, da pojde od hiše. A ko je videl, kaj gospodinja pripravlja za naslednje dni, si je premislil in ostal v varnem zavetju domačega ognjišča.
Kostelski želodec in kristusov žolč
Le kdo ne bi ostal pri hiši, ko je že v soboto povsod tam, kjer so sprejeli Jezusovo napotilo, da naj se prav dobro najedo v njegov spomin, začelo dišati iz kuhinj. In marsikaj, kar se je neslo k žegnu, se je na skrivaj ali pa tudi ne že pokusilo. Pri nas so se tradicionalno pekle potice in jedle – razen v Beli krajini, kjer se je snedlo kakšno jagnje – gnjati oziroma šunke, kot bedrom najboljšega človekovega prijatelja rečemo danes, barvali pirhi in ribal hren skupaj z jabolki, za eno najbolj žlahtnih jedi pa je od nekdaj veljal kostelski želodec ali želodac, kot mu pravijo v tamkajšnjih krajih občine Kostel ob Kolpi.
Priprave na to jed, na katero so še posebej ponosni, so se začele že mesece prej, ko so imeli koline, s tem da so domačemu pujsu, ki se je žrtvoval za pojedino, odstranili želodec, ga dobro oprali, potem pa napihnili in obesili, da se je posušil. Pred veliko nočjo so ga namočili v mlačni vodi in ga napolnili z nadevom iz na kocke narezanega suhega belega kruha, čim večjim številom jajc, na kocke narezano slanino ter malo kvasa, soli in popra. S to maso so potem nadevali želodec, ga nato skuhali in popekli.
Seveda se je na veliko noč, kot se spodobi za tako veličasten praznik, tudi dobro pilo. Ponekod so vase zlivali zvarke, pridelane iz šmarnice, izabele, jurke, kvintona in drugih, danes nič kaj posebej čislanih pripadnikov samonikle vinske tovarišije, ki jih, vsaj uradno, niti vino ne smemo imenovati, ampak zgolj fermentirane alkoholne pijače, narejene iz grozdja.
Na Štajerskem, Gorenjskem, Dolenjskem in v Savinjski dolini so novemu vstajenju nazdravljali z jabolčnikom, ki so mu odvisno od pokrajine rekli žvižgovc, bunkovc ali pa tolkec, in pa seveda z žganjem, narejenim iz raznih sadnih vrst. V bolj razvitih vinskih deželah pa se je seveda pilo pravo vino, po možnosti rdeče barve, s katerim so častili spomin na Jezusovo kri, ki naj bi bila prelita za vse ljudi.
Seveda pa so se tudi pri uživanju v velikonočnem alkoholnem razkošju ponekod vse do danes ohranile nekatere precej nenavadne posebnosti. Ena takšnih precej neobičajnih pijač, s katerimi se je trkalo v času velikonočnega rajanja, je na primer pijača kristusov žolč. Domačemu rujnemu so dodali vejice svežega pelina, katerega grenkoba naj bi spominjala na žolč, ki so ga dali piti žejnemu in umirajočemu Kristusu na križu. Vendar pa je imelo to vino tudi nekaj povezave z ljudskim zdravilstvom, saj je to ob vsem izobilju in vseh dobrotah, s katerimi se je pretiravalo v nedeljo in ponedeljek, na telo delovalo precej dobrohotno.
Od kisle juhe do marcipanovih kroglic
Tako kot pri nas tudi drugod po svetu, kjer so z užitkom sprejeli vso užitno simboliko Kristusovega trpljenja, v soboto nosijo k maši jerbase, polne vseh mogočih dobrot. Tisto, kar pa ne more k žegnu, ostane doma in čaka na nedeljsko kosilo ali jutranjo malico. Ena takšnih jedi je na primer kisla juha žurek, ki velja za največjo velikonočno poslastico na Poljskem. Juho pripravijo na osnovi kislega testa iz ržene moke, ki fermentira več dni, nato pa ga zalijejo z jušno osnovo ter v njej skuhajo še klobase in jajca, vse skupaj pa potem zabelijo s hrenom. Italijanska velikonočna kuhinja je močno regionalna, vendar brez velikonočne golobice (colomba di pasqua) praktično ne mine nobeno pravo slavje, povezano s Kristusovo smrtjo in vstajenjem. Gre za sladek kruh v obliki golobice, podoben božičnemu panetonu, ter predstavlja simbol miru in Svetega Duha. Velikonočna golobica s koščki kandiranih pomaranč se je najprej uveljavila v Lombardiji, pred drugo svetovno vojno pa se je razširila po vsej Italiji, čeprav ima skoraj vsaka regija kakšno svojo različico. Na Siciliji denimo poznajo majhne golobice, s katerimi so se v preteklosti obdarjali zaročenci. Druga takšna sladka razvada je pastiera napoletana, nekakšna sladka pogača iz kuhanih pšeničnih zrn, jajc, rikote in pomarančne vode, ki simbolizira pomlad, novo življenje in vstajenje.
Tudi na Irskem in v Angliji ter seveda vseh nekdanjih kolonijah njihovih veličanstev prisegajo na sladko, njihov najznamenitejši velikonočni kolač pa je simnel cake. Pripravljajo ga iz različnih vrst suhega sadja, sladkorja, moke, jajc in začimb, z vmesno plastjo marcipana, tudi okrasijo ga z marcipanom. Ker kroglice iz marcipana na vrhu kolača predstavljajo Jezusove apostole, bi ga pri nas lahko imenovali apostolski kolač. Ponekod ga okrasijo z dvanajstimi, ponekod pa z enajstimi kroglicami, torej brez tiste, ki predstavlja Judo Iškarijota. Tudi križeve pogačice ali »hot cross buns« so nepogrešljive med velikonočnimi obredi povsod tam, kamor je stopila taca kakšnega bledoličnika z Britanskega otočja, naj bo to v Avstraliji, na Novi Zelandiji, v Južni Afriki, Kanadi, Indiji, Pakistanu, na Malti, v Združenih državah Amerike ali na Karibih. Te mini žemljice so podobne miniaturni verziji naših buhteljnov, obogatene so s koščki rozin, na vrhu pa imajo iz testa, narejenega iz moke in vode, narisan bel križ. Tudi Španci so pustili svoj velikonočni odtis v daljnih krajih. V Mehiki je ob velikonočnih slavjih obvezna capirotada, sladek in začinjen kruhov posladek, ki ga pripravijo ga iz cimeta, klinčkov, skute in rozin. Sestavine naj bi spominjale na Jezusovo trpljenje: cimet predstavlja križ, klinčki žeblje, kruh pa je simbol za Kristusovo telo. Doma na Pirenejskem polotoku pa Španci najbolj slavijo hornazo, velikonočni kruh oziroma mesno pito, ki jo pripravijo tako, da kruh napolnijo z mesom, običajno svinjsko kračo in pekočimi klobasicami chorizo, ter trdo kuhanimi jajci, sama jed pa izvira iz španskih pokrajin Salamanca in Avila. Jagnječja noga z zelišči (gigot d'agneau), vražja jajca (les oefus mimosa) ter čokoladna jajca in zajčki pa so najbolj značilne francoske poslastice, ki pritičejo velikonočnim pojedinam.
