Vprašanja, kakšna je naša hrana, je varna in zdrava, kako je pridelana, od kod prihaja na naše trgovske police in kaj vse vsebuje, postajajo ključna, tako zelo, da vse bolj zahtevajo tudi zakonsko obravnavo in zaščito. V času sejma Altermed & Flora v Celju je potekal zanimiv posvet Kaj pa bomo jutri jedli?, ki ga je vodila znana neodvisna aktivistka samooskrbe, vodja projekta Oskrbimo Slovenijo – štafeta semen in gonilna sila ekološke civilne iniciative Ekoci Irena Rotar.
Z zanimivimi gosti s področja kmetijstva, semenarstva, raziskovanja in samooskrbe je potekala razprava o tem, kakšna je naša prehranska varnost in ali jo lahko zagotovimo tudi v primeru izrednih razmer; kaj nam prinaša nova kmetijska zakonodaja in zakonodaja EU o genomskih tehnikah pridelave rastlin; kakšno bi bilo primerno označevanje hrane, ki vsebuje žuželke in ki je bila pridelana v laboratorijih; kaj lahko storijo posamezniki in lokalne skupnosti za več samooskrbe. Obenem so se na posvetu oblikovale tudi nekatere ključne pobude in konkretni predlogi za dopolnitev nove kmetijske zakonodaje in zakonodaje s področja hrane.
Pobude od spodaj navzgor
»Od spodaj navzgor lahko veliko naredimo, toda odločevalcem želimo povedati, da od spodaj navzgor ne moremo rešiti sveta. Ustvariti se mora zakonski okvir, da bomo imeli državo in blagostanje, kot si ju zaslužimo. Ta okvir mora priti od zgoraj navzdol,« je povedala Irena Rotar.
Medtem ko so bila lanskoletna prizadevanja posveta uspešna, kar 50 ljudi jim je uspelo spodbuditi, da so začeli pridelovati in ohranjati semena, so letošnji cilji posveta, kot jih je izpostavila Rotarjeva, prav tako ambiciozni.
»Evropska komisija je pred kratkim dovolila uporabo mokarjev v hrani, tudi v moki za kruh na primer, kar vključuje prah iz celih ličink, obdelanih z UV-žarki. To pa ni brez tveganj za človeka. Zato tako kot Hrvati predlagamo, da bi bila na vsaki embalaži hrane, ki bi vsebovala žuželke, narisana žuželka in pobarvan odstotek vsebnosti žuželk. Obetajo se tudi nove genomske tehnike pridelave rastlin, kar 20 genov rastline bi lahko gensko spremenili, ne da bi bila taka hrana ali seme označeno. Toda kaj to pomeni za zdravje ljudi in živali, kaj za opraševalce in kaj za biodiverziteto, če se te rastline prosto prenesejo v naravo? Predlagamo, da bi v primeru sprejetja take zakonodaje na evropski ravni Slovenija izvzela to uredbo na način, dokler se ne ugotovijo vse posledice. Pri sprejemanju nove slovenske kmetijske zakonodaje pa se zavzemamo za tak zakon, ki bo ohranjal možnost samooskrbe na ohišnicah, vrtovih in malih kmetijah, ki bo omogočal svobodno pridelavo hrane in hrano, ki zraste v zemlji, ter da bo na posebnih mestih v trgovinah hrana, ki je zrasla na hidroponikah in v laboratorijih. Kupec mora vedeti, ali kupuje hrano, ki je zrasla v vodi ali v zemlji pod milim nebom. Prizadevamo si, da se da v državne rezervne 50 rastlin, ki so najpomembnejše za prehransko varnost, tudi semena, in to na način, da se ohranjajo na kmetijah, kajti šteje le živo seme,« je Irena Rotar poudarila glavne pobude Ekocija ter obenem pozvala vse posameznike in društva, da v času, ko je javna razprava odprta, podajo čim več pripomb in predlogov k zakonom.
»Ta čas se spreminjajo zakoni o kmetijstvu, o hrani ter o varni hrani in krmi. Če nam zakoni ne bodo omogočali samooskrbe, na dolgi rok ta ne bo mogoča,« je še dejala.
Prehranska varnost in suverenost
Da je semenarstvo pomemben del prehranske varnosti in suverenosti, je poudaril tudi Jože Podgoršek, predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije in eden tistih, ki je zaslužen, da je ptujski semenarski center ostal v slovenski lasti.
»V dveh situacijah, ko sta se začela vojna v Ukrajini in covid, sem bil na strani odločevalcev. Takrat smo videli, kaj se zgodi, ko se za tri ali pet dni prekinejo klasične tržne poti in žito ne prihaja več v Slovenijo kljub pogodbenim odnosom. Čeprav imamo žita kar nekaj v blagovnih rezervah in so nosilci te dejavnosti zelo dobro založeni, se Slovenija zatrese, če se le za nekaj dni ustavi prevoz iz Madžarske v Slovenijo. Zato je prav, da se v zakonu o kmetijstvu, ki je zdaj na mizi kot nova zakonodaja, zapiše s temi besednimi zvezami: da je prehranska varnost in suverenost vezana na v Sloveniji pridelano in predelano hrano. Ne zagovarjamo stališča, da je zgolj dostopnost do hrane prehranska varnost in suverenost.«
Predsednik KGZS se zavzema, da ima Slovenija v blagovnih rezervah tudi semena. »Kaj smo naredili leta 2020 in 2021? Klicali smo vse slovenske zadruge z zadružno zvezo vred, koliko imamo zalog repromateriala, da bomo lahko zasnovali novo sezono. Takrat smo bili na varni strani, toda če bi bila kriza še intenzivnejša in bi ostali brez repromateriala, potem bi imeli zemljo in kmete, ne bi pa imeli česa posejati. Prehranska varnost in suverenost sta tisto, kar imamo v lokalnem okolju, to pomeni od semena naprej,« je jasen Podgoršek.
Striktna označitev izdelkov
Da prinaša razvoj hrane marsikaj, tudi uvajanje novih tehnik in laboratorijsko meso, je neizogibno, toda potrošnik mora vedeti, kaj kupuje. »Potrošnik mora imeti možnost izbire, mora vedeti, katera hrana je proizvedena v lokalnem okolju in na kak način. Evropska komisija je predlagala, da ne bi bilo treba označevati genomske tehnike na izdelkih in presojati vplivov na okolje, kar je nesprejemljivo,« je poudaril Jože Podgoršek.
Slovenija kot članica EU seveda ne more biti samohodec, mora slediti evropski zakonodaji in uredbam ter jih vnesti v svoj pravni red. Toda v tistih delih, kjer jih evropska zakonodaja ne predpisuje, smo lahko zelo svobodni, pravi. »Zakonodaja, ki je zdaj na mizi, le v manjšem delu prenaša evropsko zakonodajo v naš pravni red, drugo je stvar naše dikcije. Kako bomo označili lokalni trg, kako bomo govorili, kaj je temelj prehranske varnosti in suverenosti, kako bomo označevali izdelke, to je stvar naše zakonodaje. Lahko zahtevamo obvezo po označevanju, označitev tipa pridelave, novih genomskih tehnik, ne smemo pa preprečiti prostega trga blaga in oseb. Zakonodaja glede žuželk bo sledila evropski, toda mi smo lahko pri tem še bolj striktni in zahtevamo označevanje teh izdelkov.«
Gostje na posvetu so se strinjali o pomenu direktnih poti od kmeta do kupcev in pomembnosti prenašanja znanja. Toda kako težko je delovati na trgu semen, je razložila Fanči Perdih, ustanoviteljica prve slovenske ekološke semenarske hiše Amarant pred 18 leti.
Bijejo bitko
»Že tretje leto bijem bitko, kako spraviti naša ekološka semena v kmetijske zadruge. Največkrat dobim odgovor trgovcev, da po ekoloških semenih in slovenskih semenih ni nobenega povpraševanja. Zdaj pa se naj vsak pri sebi zamisli. Če bodo kupci kupovali, bodo trgovci prodajali, in če bodo trgovci prodajali, bodo kmetje pridelovali. Če se bo proizvodnja povečala, bo cena padla. Več nas bo kupovalo kakovostno hrano, bolj bo ta dostopna. Za semena velja enako, če jih bomo kupovali, jih bomo lahko proizvajali,« je dejala Fanči Perdih in obenem opomnila, da ima večina razvitih evropskih držav že več kot 25 odstotkov ekoloških površin in intenzivno skrbijo za ekološko pridelavo hrane od semena do končnih produktov. »Vedo, da je to edina možnost, da se izognejo genomskim tehnikam. V Sloveniji pa smo že nekaj let na 12 odstotkih in tega kar ne spravimo gor.«
Peter Dolničar s Kmetijskega inštituta Slovenije je tisti, ki žlahtni slovenske sorte krompirja. Je znanstvenik, raziskovalec, žlahtnitelj in tudi kmet. Na vprašanje, kaj bomo jedli, poda enostaven odgovor. »To je povezano s tem, kaj bomo v prihodnje imeli. Že dolgo govorim, da je država neodvisna toliko, kolikor ima stvari v svojih rokah. To ne pomeni samo semen, začne se že pri sortah, torej genetiki. Najprej moraš imeti sorto, s katero sam razpolagaš in je zaščitena, potem jo lahko razmnožuješ in prodajaš. Potrebuješ institucije in programe žlahtnjenja. Nekaj jih imamo, to so žita, ajda, fižol, stročnice, kakšna sorta zelenjave.«
Kritičen je do minulih potez, ko smo prodali tako živilskopredelovalno kot semenarsko industrijo, in obenem tudi on opozori, kako težko je spraviti slovenska semena do kupcev.
»Petnajst novih sort krompirja žlahtnimo, osem jih je še kako živih. Odlične so in zelo kakovostne. Pred tremi leti nam je uspelo priti v semenarne s 50 do 60 tonami prodaje slovenskih sort našega semena, lani je bilo tega le še 30 ton, letos 10 ton, pa še to so odpovedali. Pri proizvodnji 350 ton semen slovenskih sort bi morali takoj vse prodati, ker gre res za kakovost. Toda trgovci so v tujih rokah in prodajajo raje tuje. Njih ne zanima, kaj bomo jutri jedli, njih zanima posel,« je bil slikovit Dolničar.
Vsaka stvar preverjena
Glede genomskih tehnik se kot znanstvenik zaveda, da se nam morda lahko zgodi, da zaradi vseh sprememb v okolju morda v prihodnje s konvencionalnimi metodami ne bomo več v stanju požlahtniti sorte, da bodo primerne, in bomo morda o kaki taki tehniki prisiljeni razmisliti. Toda vsaka stvar mora biti preverjena in preizkušena ter ne sme vplivati na okolje, je dodal.
»Na inštitutu se trudimo, žlahtnjenje poteka, imamo asortiment svojih sort, ki so zelo dobre, z leti bomo prišli še z novimi sortami pri krompirju in fižolu, tako za ekološko kot konvencionalno kmetijstvo, pogovarjamo se tudi o novem projektu za žita. Stvari imamo nastavljene, vse imamo v rokah, zadruge, zadružne zveze, toda celotne verige ne izpeljemo, in če ta ne bo zaživela, se bomo o tem, kaj bomo jutri jedli, enako spraševali čez deset let. Kajti če začnemo danes delati, bomo čez deset let videli, kaj bomo jedli, čez dve ali tri leta pa smo obsojeni na to, kar je zdaj tu,« je še povedal Peter Dolničar. N
