To je odlomek iz pilštanjske himne, ki jo je zapisala Kristina Berhold.

"Od nekdaj Pilštanj bil je imeniten kraj," so uvodne besede himne, danes pa je le lep nemi kulturni spomenik, v katerem živijo predvsem starejši ljudje. Poglejmo si nekaj njegovih osnovnih značilnosti.

Pilštanj leži na nižjem razvodnem slemenu, ki zapira dolino Bistrice oziroma je med hriboma Vina gora in Pašenca. Ima pravokoten trg z vodnjakom in prangerjem (sramotilnim stebrom) na sredini. Za slednjega je značilno, da je simbol trških pravic in sodstva, saj je služil za kaznovanje manjših prestopkov, kot so kraje, prepiri in pretepi, goljufije in laži, spolni in verski prestopki itd. Namen kaznovanja na prangerju je bilo zasmehovanje mimoidočih. Iz tega obdobja je tudi srebrni pečatnik s pilštanjskim grbom (15. stoletje). Danes ga hranijo v Posavskem muzeju v Brežicah in nosi napis "Sigillum cigitatis Peilnstain". V Pilštanju je nekaj zanimivih hiš iz 19. stoletja s čudovitimi portali. Na zahodni strani trga se v strmem pobočju skrivata Ajdovska žena in Vitez (geomorfološka naravna spomenika). Legenda pravi, da je Ajdovska žena z otrokom v obupu, ko je v vročem dnevu nesla vodo iz Bistrice, preklela sonce in za kazen okamnela.

Družabni prostor je pod mogočno lipo, ki vam bo v vročih poletnih dneh dajala senco. Ime Pilštanj izhaja iz starovisokonemške besede bil (obramba, boj).

V Srednjesotelskem gričevju je Pilštanj eno najstarejših naselij, saj se prvič kot vas omenja v daljnem letu 1167 in kot trg leta 1404. Kot rečeno, je imel trške pravice in privilegije. Leta 1431 je dobil pravico do Miholovega sejma, leta 1505 do sejma na dan sv. Primoža in sv. Felicijana in kasneje še do štirih letnih sejmov. Najprej je bil last grofov Breže-Selških, leta 1072 pa ga je prevzela krška škofija. (Omeniti velja, da je na gradu Peilenstein po legendi gospodaril grof Engelbert Pilštanjski od leta 936. Žena Tuta je rodila hčerko Hemo-Emo in ta se je omožila z Viljemom Breže-Selškim. Usoda plemiške rodbine je hotela, da je nesrečno izgubila moža in oba sinova. Vsa svoja posestva je prepustila samostanu v Krki na Koroškem.) Kot njihovi fevdniki so gospodje Pilštanjski prebivali na gradu, domnevno do konca 13. stoletja. Po tem obdobju so se lastniki pogosto menjavali. V 16. stoletju je bil grad za kratek čas v rokah upornih kmetov, ki so ga izropali in poškodovali. Tudi kasneje je gostil bolj prehodne najemnike vse do svojega žalostnega konca. V Pilštanju se omenja še grad Hertenstein ali Drenski grad iz 14. stoletja, od katerega prav tako ni ostalo veliko.

Velika nevarnost za kraj so bili Turki v 15. in 16. stoletju (najhuje leta 1494) in kuga, ki je morila leta 1578 in med letoma 1645 ter 1647.

Pozornost pritegne tudi velika župnijska cerkev sv. Mihaela, ki je bila prvič omenjena leta 1167. Že pred letom 1466 so ji prizidali zvonik in kapelo sv. Jurija. Velik oltar je iz leta 1857, orgle pa iz leta 1800. Prav tako sta zanimiva freska in kip Eme. Po nekaterih podatkih naj bi pilštanjska fara (prafara) bila prvič omenjena že leta 1167. Iz nje je kasneje nastalo dvanajst novih župnij.

Pred kratkim so v Pilštanju praznovali 540-letnico šolstva. Leto 1466 je vitez Jošt Helfenbeg poklonil cerkvi na slemenu (pod gradom) prostor za šolo. Mnogo kasneje, leta 1774, je Marija Terezija po vsej deželi ustanovila šole, na današnjem mestu pa je bila zgrajena leta 1824. Z leti je pridobivala čedalje več učencev in po drugi svetovni vojni je bila v njej nekaj časa celo nižja gimnazija. Šola dandanes sameva in na pošto je potrebno v dolino. V kraju je nekoč cvetelo lončarstvo, a je povsem zamrlo, in podobno usodo je doletelo tudi gostinstvo. V zadnjem času poskušajo obuditi Pilštanj z nekaj prireditvami, kot so: binkoštovanje, slikarska kolonija, lončarska in kiparska delavnica ter pohodništvo. Zapišimo, da Kozjanski park pripravlja mednarodni projekt Emina romarska pot. Ta bo potekala skozi kraje, povezane s sv. Emo. V kraju je tudi Mala hiša, ki pomaga otrokom z neurejenimi odnosi v družini.

Če smo začeli z drnulami, ki še danes dajejo pečat Pilštanju, tudi končajmo z njimi. Iz škrlatnordečih plodov rumenega drena pripravljajo žgano pijačo drnulovec. Drnulčani, kot jih nekateri imenujejo, so veseli vsakega obiskovalca.