Japonščina je prijazen jezik, je rekel nekdo in družbenem omrežju Instagram, ko sem brezumno hitela mimo reelov. Če ne prepoznaš pismenke, lahko zaradi hiragane (japonske zlogovne pisave) besedo še vedno prebereš, izgovoriš, jo poiščeš v slovarju. Podobnega ne moremo na primer storiti pri kitajščini - stopimo v bran japonščini, ki je zaradi štirih sistemov pisav, ki sestavljajo jezik, strah in trepet marsikaterega študenta tujega jezika ali jezikoslovca. Redki se odločijo za študij japonščine, zaradi svoje kulture, geopolitične in zgodovinske izoliranosti, pa so še redkejši Japonci, ki se odločijo za študij evropskih, zahodnih jezikov. Kaj šele, da bi se v njih odločili živeti.
Na vprašanje, zakaj ne piše le v nemščini, ampak tudi v japonščini, je Yoko Tawada pojasnila: »Sem dvojezično bitje. Ne vem točno zakaj, a zame je nepredstavljivo, da bi se držala samo enega jezika.« V svojem prikazovanju subjektivnosti, ki pluje na morju jezikov, stran od enojezičnosti, je avtorica ustvarila impresivno delo: od leta 1987 je izdala več kot 55 knjig - od katerih je približno polovica v nemščini, in opravila 1170 branj po vsem svetu. Za svoj literarni opus je prejela številne prestižne nagrade, kot so npr. Akutagawa-shō 1993 (Japonska), Adelbert-von-Chamiso-Preis 1996 (Nemčija), 2005 Goethe-Medaille (Nemčija), 2013 Yomiuri bungaku-shō (Japonska), 2016 Kleist-Preis (Nemčija).
Tawade ne moremo uvrstiti med piske migracijske literature, saj ta izraz ne le oklesti širino njenega ustvarjanja, ampak jo tudi obravnava kot japonsko avtorico, ki piše o Nemčiji z japonskimi očmi. Prav tako je ni mogoče obravnavati zgolj kot pisateljico nihon bungaku, japonske literature, saj piše tudi v nemščini - Tawada je nekje vmes. Ta vmesni ustvarjalni prostor pa ji omogoča, da lahko ustvarja eksofonično literaturo v kateri je prevajanje osrednjega pomena. Nenehno preklapljanje med njenima dvema jezikoma in vpisovanje dvojezične perspektive v vsako njeno delo v subtilnih, dekonstruktivnih načinih gradijo njeno široko literarno dvojezičnosti.
O čem torej govori Eksofonija? Poskuša odgovoriti na vprašanje: Če jezik ne more vsebovati posameznikove identitete, kako potem avtor pravzaprav obstaja in v kakšnem odnosu je avtor oz. na kakšen način se avtor odmika od jezika v katerem ustvarja?
»Nekoč so tisti, ki so se vsakih nekaj let preselili, vzbujali sočutje, češ, reveži nimajo obstanka, nikamor ne pripadajo, tavajo. Danes je celo navadneje, da se ljudje selijo. Ne zato, ker nimajo kam, temveč zato, ker imajo rajši debele veke, da lahko kjerkoli zaspijo, jezik, ki prepoznava najrazličnejše okuse, in sestavljene oči, ki kjerkoli najdejo fokus. Vnaprej dana skupnost jih ne zadovolji. Rada bi verjela, da bivati pomeni ob pomoči jezika ustvariti si novo skupnost, kjerkoli si,« zapiše v eseju Los Angeles: Poetični kanjoni med jeziki.
Odtujitev, dekonstrukcija in prevajanje
Zdi se, da v esejih Tawada poskuša razumeti svojo pozicijo v odnosu do obeh jezikov, ki se deloma pojavi kot odtujitev od matrnega jezika, deloma kot njegova dekonstrukcija in deloma kot prevajanje.
Avtorica trdi, da uporaba tujega jezika za vsakodnevne interakcije in ustvarjalno pisanje avtorja odtuji od njegovega maternega jezika, kar spodbuja večjezično okolje, ki odtuji jezikovne strukture. Ta proces se izogiba asimilaciji tujega jezika kot drugega maternega jezika in gleda na ustvarjalno pisanje samo kot na tuj jezik. Odtujitev vključuje soočenje in preoblikovanje besed, kar omogoča ustvarjalno pisanje s tem, da besede oddaljuje od njihovih običajnih pomenov.
Njena dekonstrukcija svojega maternega jezika pa morda spominja na postmodernistično pisanje - njen poudarek na vizualnih, grafičnih in zvočnih vidikih jezika ga materializira, hkrati pa dematerializira njegov pomen. Jezik se samostojno preoblikuje, z manj poudarka na prenašanju pomena in več na igri z besedami, ironiji in humorju, kar ga primerja z dejanjem prevajanja.
Tawada svoje pisanje vidi tudi kot prevajanje v najširšem pomenu besede, katerega cilj je razkriti nevidno in potlačeno v vsakdanjem jeziku. Ta oblika prevajanja dekonstruktira mit o maternem jeziku in predstavlja pojem eksofonije kot »pisanje brez maternega jezika«.
»Dvojezičnost zanjo ni želja po dvojini (narodni) pripadnosti, temveč ravno nasprotno: priložnost za »odpadnost« in spodkopavanje dojemanja maternega jezika kot edinstvenega in ekskluzivnega,« zapiše še Domen Kavčič prevajalec dela in avtor spremne besede.
Zbirka je neverjetna mešanica jezikovnih, poletnih, vročičnih sanj, spominov in pravzaprav življenjskih zgodb. Gre za fragmentarno pripoved o jezikih, ki pa je kljub vsemu zelo nadzorovana - Tawada vse svoje pisanje poveže tako, da lahko jasno začutimo njeno obsedenost z bivanjem med jeziki in kulturami. Obvezno branje za vse, ki jih zanimajo japonski jezik in jezikoslovje, za vse, ki govorijo in pišejo in berejo literaturo, za vse, ki se učijo tujih jezikov, za vse, ki uporabljajo jezik.
