V resnici sta to kategoriji prvo- in drugorazrednih ljudi (ne pa politična izmišljotina tistih, ki so si to izmislili zato, da bi se tudi na ta način povzpeli na oblastni položaj nad obema kategorijama državljanov). Kapitalizem si je, ker se je želel prikazati bolj civiliziranega od prejšnjih sistemov (sužnjelastništva in fevdalizma), izmislil mediatorje med prvo- in drugorazrednimi, to je sindikate oziroma v končni fazi sindikaliste (ki predstavljajo sindikate).
Ena od poglavitnih vlog teh ljudi naj bi bilo, da iztržijo čim višjo (ali vsaj približno pravično) ceno, ki naj bi jo prvorazredni plačali drugorazrednim, ki prodajajo lastno delo. Prvorazredni pa v delovnem procesu zasledujejo le en cilj: da bi si pridobili čim več dobička. Druge morebitne faktorje, ki izhajajo iz dejstva, da uporabljajo v tem procesu žive ljudi, pa uresničujejo s stisnjenimi zobmi (bodisi da jih k temu prisiljuje zakonodaja, ali pa jih k temu prisilijo sindikalisti).
Posvetili se bomo njihovemu načinu delovanja. Ker je človek razumno bitje, upravičeno pričakujemo zrelost v sindikalnem boju (zanimivo, da uporabljamo vojaški žargon, ker imamo očitno dve nasprotujoči si kategoriji ljudi). Žal pa je v naši državi ta zrelost prej ko ne izjema. Sindikalisti se obnašajo tako kot nezreli otroci: če mu mama ne kupi igračke, ki si jo poželi, se vrže na tla ali cepeta in se dere. Otrok pač še ne razume maminih razumskih utemeljitev (da zdaj nima denarja, da varčuje zato, da mu bo v bližnji bodočnosti lahko kupila to igračko). Otrok se tudi najé sladkarij in ne razume mame, ki mu zagotavlja, da bo čez pol ure kosilo. »Jaz sem lačen sedaj, ne pa čez pol ure!« trmari otrok s svojim edinim argumentom.
Povsem razumljivo je, da tisti, ki dela, hoče solidno plačo zdaj, ne pa čez pol leta. A razumeti bi bilo, če bi tako razmišljali tisti drugorazredni državljani, ki se težko ali komaj prebijajo iz meseca v mesec. A večidel tako razmišljajo tisti, ki imajo v enem mesecu toliko kot marsikateri drug drugorazrednež v dveh, treh ali še več mesecih. Zato je popolnoma jasno, da jih podžiga le ena in edina slovenska »odlika«: fovšija. Prvič zato, ker se primerjajo le s tistimi, ki imajo par evrov več. Še bistveneje pa gre po načelu, da je bog najprej sam sebi brado ustvaril: delavci so tem sindikalistom zgolj »kanonfuter« v procesu izsiljevanja višjih plač (ker gre za občutna povišanja le tistim, ki so pri koritu, torej tudi sindikalistom). Jasno: ljudi vodiš (naprej) lahko le tako, da si proti njim obrnjen s hrbtom (da jim torej obrneš hrbet).
Sindikalisti to jamranje nevoščljivcev hvaležno pograbijo, ker ljudi ni prav nič težko našuntati in spraviti na ulice.Tam potem izsiljujejo s stavkami, da bi za svoj ceh izsilili višje plače (četudi le simbolično zvišanje). Bistveno se jim zdi, da so dosegli svoje, da so zmagali. Ali ni tudi zgoraj omenjeni otrok potolažen, če mu mama da prav in kupi cenejšo sladkarijo ali igračko? Otrok je skratka zmagal.
Sindikalistom je zagotovljeno, da se bo plačni sistem celovito uredil (navsezadnje gre največ časovnega zamika, da bi ta nov plačni sistem realizirali, na račun sindikalistov). Niso skratka sposobni uvideti celote (»big picture« po angleško), ampak vidijo samo sebe (svoj ceh). Njihov nivo razmišljanja ne seže do celote, ampak zgolj do delčka celote. Kako jih boš potemtakem jemal za resne sogovornike?
Končno pa še tole: kar nekaj let se jim je (po njihovo) delala krivica (ker so imeli premajhne plače). Zakaj pa so bili vse doslej bolj ali manj tiho, zdaj pa so nastopili z valom stavk (in celo sklepom US)? Zanesljivo je neki politični opciji v interesu, da tudi na ta način sklati trenutno izvoljeno oblast zato, da bi imeli »avtocesto« do oblastega položaja.
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih.,Ljubljana
