Na sojenju dr. Michelu Stephanu zaradi napeljevanja k umoru so včeraj zaslišali glavno pričo Alena Kraljevića. »Od tega, da pričam proti njemu, nimam nobene finančne koristi. Najprej mi je bilo sicer rečeno, da me bodo kot pričo zaščitili, nato pa je bilo odločeno, da ne. V tem sem ostal sam, nihče ne ve, kako zdaj živimo jaz in moja družina. Ampak kar sem jaz doživel s Stephanom, je treba ustaviti. Zame je ta oseba družbeno zlo!« je med drugim izjavil.
Kot smo že pisali, so Stephana, francoskega državljana libanonskih korenin, leta 2017 priprli (in kasneje obsodili na osem let zapora) zaradi napeljevanja k umoru nekdanjega sodelavca na Kemijskem inštitutu. Zdaj je obtožen, da je v priporu koval načrt za usmrtitev kronske priče Alija H. R. R., ki ga je zaupal Kraljeviću, s katerim sta si delila celico. Kraljević (priprt je bil zaradi napeljevanja k požigu) je včeraj pričal, da ga je poslušal, ga tudi poskušal odvrniti, a ker je videl, da Stephan ne bo odnehal, je vse skupaj razkril policiji.
Kolateralna škoda
Po njegovih besedah mu je Stephan po namestitvi v skupno celico kmalu začel govoriti o svojem »problemu«, priči Aliju: »Imela sva ure in ure nočnih pogovorov in prišel je do ideje, da ga je treba v vsakem primeru odstraniti.« Kraljević je razložil, da je imel v sobi računalnik s šifrirano aplikacijo, prek katere je komuniciral s policisti. »Zanje sem delal v nekem drugem primeru, o katerem ne smem govoriti,« je dejal in pojasnil, da je policistom omenil Stephanove načrte. Uradne preiskave niso sprožili, so mu pa rekli, da lahko zbira informacije. V poseben zvezek si je nato res zapisoval Stephanove načrte. Recimo, da bi Alija ubili pred pediatrično kliniko, ko bi pripeljal sina, ki ima deformirano nogo, na kontrolo. Ko ga je opozoril, da bi v tem primeru lahko bilo žrtev več, mu je odgovoril: »V vsaki vojni obstaja tudi kolateralna škoda.«
Po drugi varianti bi kronsko pričo usmrtili ob privedbi na pričanje. Stephan je po Kraljevićevih besedah rekel, da ve, s katere lokacije bodo Alija kot zaščiteno pričo zaslišali in da gre za sobo nasproti sodišča na Miklošičevi. Našteval je tudi razne kemikalije, s katerimi bi ga lahko zastrupili, recimo, da bi mu »skozi kukalo na vratih spustili sarin« ali pa »strup nastavili na kljuko«. Truplo bi zakopali v gozdu v bližini Stephanovega stanovanja in posuli z umetnim gnojilom, da ne bi bilo neželenih vonjav.
Še več »hudih sovražnikov«
Stephan je želel, da Kraljević o likvidaciji pove še enemu priporniku, Mervanu Šljivarju, obtoženemu umora. In da bi potem ta navezal stik z ljudmi »zunaj«, ki bi plan uresničili: »Rekel je, naj samo povem, kaj potrebujemo, pa bo to priskrbel.« Orožje da lahko priskrbi »pri Egipčanih, ki imajo lokal na železniški postaji«. Govoril je, da ima pri ženski, ki ga je obiskovala v priporu, v tubi s čipsom shranjen plastični eksploziv, da ima nekje shranjeno orožje, v laboratoriji v Donitu pa »marsikatero snov, ki jo lahko uporabi za globalno uničenje«. Za likvidacijo je po Kraljevićevih navedbah ponujal 30.000 evrov, prinesla naj bi mu jih že omenjena obiskovalka.
Na Kraljevića naj bi vse bolj agresivno pritiskal, naj se načrti uresničijo. Prav tako je prek njegovega računalnika večkrat komuniciral z neko osebo in jo spraševal, »ali je še mogoče dobiti nekaj, kar je dobil že prej ...«. Začel je tudi govoriti, da če se ne bo zgodilo to z Alijem, bo pa »predsednik sodišča dobil svoje« in da mu »dostavljalci pošte lahko pustijo na pisarniški mizi, kar hočejo« – da ima med sodnimi kurirji svojega človeka. Potem ko bi ubili Alija, je imel na seznamu še več nekdanjih sodelavcev s Kemijskega inštituta in zaposlenih iz Krke in Leka, ki da so mu povzročili škodo ali naredili krivico. »Imel jih je za hude sovražnike,« je izjavila priča. Po njenih besedah naj bi celo grozil, da bo v ventilacijo nekega trgovskega centra nastavil strup.
Zaslišanje se je tako zavleklo, da prav tako vabljenega Mervana Šljivarja niso mogli zaslišati. To bodo storili konec avgusta.