Kurator abonmaja Veličastni in vodja gledališkega in sodobnoplesnega programa v Cankarjevem domu Andrej Jaklič je o novi sezoni abonmaja povedal, da so izbrane predstave v glavnem gostujoče predstave iz tujine, vsaki dve leti pa jim uspe sestaviti tudi lastno produkcijo. Tako bo tudi letos. Gre za mednarodno-slovensko koprodukcijo Gran Bolero, v kateri nastopajo plesalci Zagrebškega plesnega ansambla in skupine En-Knap, »Gallusova dvorana pa je zagotovo prostor, kjer bo ta predstava, ki je že bila premierno izvedena, zaživela v svoji polnokrvnosti,« je povedal kurator. Pri nas bo na sporedu z osveženim naslovom, kot je dejal umetniški vodja skupine En-Knap Iztok Kovač, je »Gran Bolero gala plesni obred, ki ga ne moreš gledati sam«. Predstavo je postavil karizmatični španski koreograf Jesús Rubio Gamo, na sporedu bo konec decembra.
Angažirana dramatika
Abonma Veličastni se sicer začenja oktobra, z gostovanjem ene najstarejših in najuglednejših gledaliških hiš Comédie-Française, s kreacijo zvezde evropskega gledališkega prizorišča, vodjo prestižnega Avignonskega festivala Tiaga Rodriguesa. Predstava Hekuba, ne Hekuba je nekakšna »generalka, sestavljena iz aktualnih dogodkov in plasti spominov, Rodrigues pa v svoji maniri z neposrednim nagovarjanjem občinstva prepleta brezčasna vprašanja antične Trojanke s tistimi sodobne ženske, igralke in matere v stiski. Prinaša kombinacijo različnih časov in zgodb, pri tem pa gre za predstavo v predstavi z angažirano dramatiko,« je povedal kurator.
Novembra bo na sporedu nekakšen sodoben ekološki mit Wayna McGregorjaUniverzum: Odisejada temnih kristalov čudežnega dečka britanskega sodobnega plesa, kot mu pravijo, The Guardian pa je o predstavi zapisal: »Napeta meditacija o našem poškodovanem planetu je vznemirljiv preplet plesa, poezije, filma in glasbe.« Večkrat nagrajeni britanski koreograf in režiser ter prejemnik odlikovanja poveljnik viteškega reda Britanskega imperija (CBE) je »pionir v izkoriščanju povezav med lastno umetnostjo in znanstvenimi inovacijami, ki so revolucionirale življenje 21. stoletja«, so zapisali v The Financial Times.
Marca bo Narodno gledališče Krajova uprizorilo Hamleta, pod katerega se podpisuje utečen umetniški tandem – režiser Declan Donnellan ter oblikovalec in scenograf Nick Ormerod, ustanovitelj in umetniški vodja skupine Cheek by Jowl. Legendarna gledališka ustvarjalca sta v štiridesetletni karieri prejela tako rekoč vse ključne mednarodne teatrske nagrade. Donnellan slovi po svoji senzibilnosti, ki jo zna spojiti z eleganco; nič ni odvečno. V Hamletu izriše univerzum, skrbno grajen na igri ansambla in simbolnih razsežnosti praznega prostora. Je močna, dinamična in kakovostna predstava, kot je poudaril Jaklič.
Po dolgih letih odsotnosti se z Grand Theatre Genève vrača belgijsko-maroški koreograf Sidi Larbi Cherkaoui, ki je novi umetniški vodja ženevskega baletnega ansambla. Njegovo delo Ukijo-e ponuja globoko refleksijo o preživetju za 22 članov Baleta Grand Théâtre iz Ženeve na kulisi premične strukture stopniščnega blodnjaka. Koreografovi plesni razmisleki so vedno tudi filozofski. Ukijo-e denimo kliče k premisleku o kolektivnem odgovoru, pri čemer črpa navdih pri tehniki japonskega lesoreza ukijo-e, ki v dobesednem prevodu pomeni »podobe lebdečega sveta«.
Ustvarjanje lepote
V maju prihaja Malandain Ballet iz francoskega Biarritza z inovativno baletno produkcijo Pastorala, ki se naslanja na pastoralni žanr, literarno, glasbeno in umetnostno tradicijo, vse skupaj umeščeno v idilo podeželskega življenja in narave. Priznani koreograf Thierry Malandain je njihov umetniški vodja, z več kot 85 avtorskimi koreografijami pa oblikoval repertoar, osredotočen na plešoče telo, njegovo moč, virtuoznost, človečnost in čutnost. »Thierry Malandain je izpolnil eno od svojih dolžnosti – ustvaril je lepoto,« so po ogledu Pastorale zapisali v Le Figaru.
»Če je bilo gostovanje skupine Sydney Dance Company koreografa in umetniškega vodje Rafaela Bonachele pred šestimi leti v Cankarjevem domu za večino še kako prijetno presenečenje, letos prihajajo kot zvezde, ki jim pripada čast zaključka programa. Ime predstave Dvojina odlično pooseblja značaj progama in bistvo odrskega ustvarjanja: iskanje stalnosti ob hkratnem zavedanju minljivosti,« je še povedal kurator abonmaja Jaklič. Gre za koreografski diptih, rdeča nit pa je preverjanje lastnih korenin. Prva koreografija Stalnost je delo njihovega umetniškega vodje Bonachela, ki je sodobni ples spojil s prvinami klasičnega baleta, pri tem pa ustvaril dinamično plesno skulpturo kot spoj fizične moči, gracioznosti in ranljivosti. Druga koreografija Ljubezenska ključavnica pa je delo Melanie Lane, ki je v ples vtkala prvine ljudskega plesa, za izhodišče pa si je postavila kolektivne izkušnje, prelite v natančno določene rituale.
