Novorojenčki so v naši prejšnji državi umirali, tako kot umirajo zdaj – kljub razvoju medicine in dobri preventivi, k sreči vedno v manjših promilih –, zato je iskanje zarot in kriminalnih dejanj kar tako »počez« (sistemska kraja) nemoralno in velika krivica do nekdanjih porodničarjev, sester in babic. (Za to specializacijo in za poklic so se običajno odločali tisti, ki imajo otroke radi, kar nekaj sem jih poznala.) Potem pa se pojavi zgodba o kriminalni združbi, ki je v sodelovanju z oblastjo in zaposlenimi v porodnišnicah – med leti 1965 in 1991 – v bivši državi kradla novorojenčke in jih prodajala. Lahko razumem matere, da rade verjamejo, čeprav za to, vsaj v Sloveniji, še ni bilo nobenega dokaza (od 59 primerov jih je 45 že zaključenih), saj se jim pobudi upanje, da je njihov otrok še živ, in jeza na kriminalce, ki morajo biti kaznovani. Od modrih politikov pa vendarle pričakujem, da vedo, da nihče ni kriv, dokler se mu krivda ne dokaže, da so do tedaj domneve samo domneve, upravičene ali neupravičene, a od Tonina in njemu podobnih očitno tega ne morem. On že vnaprej ve, da je v gnili, kriminalni Jugi resnično šlo za kriminalno trgovanje. Že zamenjava dojenčka ni »samo« nesprejemljiva napaka, nepozornost ali malomarnost, ampak je dokaz za prikrito prodajo. Ne glede na to, da se take napake lahko dogajajo v vsakem času in življenjskem obdobju, tudi pri odraslih (recimo nedavno v celjski bolnici). A kaj, ko je za desničarje socialistična, ah, ne, komunistična preteklost tako prikladna za prevrednotenje zgodovine in za lajšanje občutkov krivde, ki je ne priznajo. In za prikazovanje zla, ki se je nenehno plazilo v Jugi. Čudno, da smo sploh preživeli, da zdaj obujamo nostalgične (zanje nerealne) spomine, kako je bilo takrat v marsičem bolje.
Verjamem, da pošteni in resnicoljubni politiki delujejo v dobro družbe, ne manipulirajo z državljani, ne izkoriščajo njihovih (naših) čustev in stare morebitne zlorabe za nabiranje političnih točk. Poslanci NSi (in SDS) pa bi se radi postavili še nad preiskovalne organe in »preverjali« njihovo delo. Zakaj? Ker ustanavljajo parlamentarno komisijo, ki naj bi preiskovala kraje in prodajo novorojenčkov za 40, 50 let nazaj. Pa to ni njihovo delo, zanj niti nimajo znanj. (Poslanci naj bi v preiskovalnih komisijah prvenstveno iskali odgovornost nosilcev javnih funkcij, nihče izpred 40, 50 let pa je nima več.) To je delo za kriminaliste, forenzike, ki bodo, verjamem, vse, še teh 15 preostalih primerov, natančno raziskali, pregnali ali potrdili kakšne sume in tudi koga ovadili, če bo treba. Kaj pa bo počela Toninova komisija, ko bo po nepotrebnem tratila svoj čas in naš denar? Predstavo imam, da bomo priča Možinovim Pričevalcem (Pričevalkam) a la Tonin, odpiranju njihovih že skoraj zaceljenih ran, žal brez posebnega učinka.
In spet, kot že ničkolikokrat prej, me preveva misel, kdaj bomo poslancem omejili število mandatov.
Polona Jamnik, Bled
