In ko se takšno mesto zazna, mora biti najdena pravna osnova, kdo ima pravico zahtevati ustrezno zavarovanje takšnega mesta. Če je to na javnih površinah, je to odgovornost občine ali države, problem pa so zasebne. Najmanj, kar pa se lahko doseže, je to, da se ljudi, ki nimajo sposobnosti razmišljanja o morebitnih posledicah, postavi v položaj, ko bodo to razumeli. Lepo, vljudno.
Lokacij, ki so za majhne otroke nevarne v krajih prebivanja, je več in ravno občine so tiste, ki stvari najbolj poznajo. Njihovi prebivalci. O teh stvareh sem že pisal v preteklosti, ko so bile enake tragedije, utopitve, a brez efekta. Pravna država v primeru Slovenije pomeni, da bodo ministrstva ali celo občine namesto sanacije za otroke smrtno nevarnih mest najprej poiskale pravno podlago za to, da za to niso pristojne. Kot recimo pri požarih ob progi Divača–Koper, ki so se dogajali 60 let, dokler SŽ ni upoštevala predloga in postavila na kritičnih mestih kovinsko ograjo. 60 let ni bil za preprečitev gorenja suhe trave in grmovja nihče pristojen.
Mitja Vilar, Šmarje Sap
