Vlado je sicer, preden ga je povsem prevzel film, študiral zgodovino in sociologijo kulture. A že v študentskih letih so s prijatelji snemali svoje stvari. Kmalu pa je dobil priložnost sodelovati pri filmu Prehod režiserja Borisa Palčiča, kot asistent produkcije in vodja snemanja. Sicer je takoj spoznal, da je okrog filmov veliko romantiziranja. »Samo snemanje je hardcore. Stojiš v blatu in si misliš svoje.«
Pri drugem projektu je bil prepričan, da to ni zanj, potem pa so ga spet poklicali k nekemu projektu in ga je kot študenta vseeno premamilo. »Začel sem se bolj intenzivno ukvarjati s tem in spoznal, da je producent lahko precej kreativen.«
Pri delu producenta najprej iščeš zanimive projekte, zgodbe, avtorje. Sledi prijavljanje na razpise na Slovenski filmski center. Šele ko imaš sredstva doma, lahko začneš iskati v tujini. Vladov moto je, da vedno deluje z roko v roki z režiserjem. Tudi v tujini ne iščeš sredstev kar tako, ampak na podlagi kakšne kreativne naveze. »Recimo, režiser hoče direktorja fotografije iz Tadžikistana in greš iskat sredstva tja.« V zadnji fazi, če imaš odobreno financiranje še iz ene države, se lahko prijaviš še na razpise Evropskega sklada. Najboljši vpogled v stanje naše filmske industrije pa dobiš, ko greš na filmske festivale v tujino. »Ko gledaš pogoje v zahodnih državah, Francija, skandinavske države, Nemčija ... potem vidiš, da Slovenija z njimi ni primerljiva. Tudi če ti uspe film, ki je zanimiv za gledalce, ni ekonomske računice.«
Bulajić za primerjavo izpostavi film Mihe Hočevarja Gremo mi po svoje. Prvi del si je v kinih ogledalo deset odstotkov prebivalcev, približno dvesto deset tisoč gledalcev. V Italiji bi deset odstotkov pomenilo 5 milijonov gledalcev.
»Profesionalni amaterizem«
Kaj pa v Sloveniji pri nizkih filmskih proračunih in borbi za sredstva sploh pomeni producentsko delo? Kot razloži Vlado, je delo producenta predvsem delo z ljudmi. »Pri nas gre za »profesionalni amaterizem,« saj imamo čisto premalo denarja, da bi čisto vse delali by the book.«
Tako se je treba pogajati za ugodnosti pri majhnih, konkretnih stvareh, denimo najemnih prostorov, scenografiji … Po eni strani je treba poskrbeti, da so ljudje zadovoljni s plačilom, po drugi pa pripeljati tudi čim več sredstev pred kamero.
Ko producent pridobi sredstva s strani Slovenskega filmskega centra, jim avtomatsko pripada podpora nacionalnega studia Viba film. Tako imajo na razpolago vso snemalno tehniko, studio, postprodukcijske studie za obdelavo zvoka, produkcijske prostore. To je v teoriji sicer odlično, v praksi pa se, kot razloži Bulajić, lahko pojavijo problemi. Kadar se vzporedno snemata dva filma, je zelo vprašljivo, če bosta dobila od Vibe vse, kar potrebujeta. »Ko se prijaviš na Vibo, vidiš, kako potekajo ostali projekti, moraš se prilagajati, se dogovarjati z ostalimi producenti. Terminsko vse postaviš, potem se enemu nekaj zamakne in domine se začnejo rušiti.«
Tako se primeri 'svojevrsten absurd', da producent ne zbira terminov za snemanje na podlagi tega, kdaj se dogaja zgodba ali kdaj je na razpolago določen igralec, kreativec, ampak na podlagi tega, kdaj je oprema Vibe na voljo.
Dolg kot jazbečar
Glede na to, da so v produkcijski hiši December obkroženi z jazbečarji, imajo ga tudi v logotipu, se ponuja asociacija na dolžino filmskega procesa.
Tako o njihovi izbiri filmov poleg teme odloča tudi to, s kom bodo delali. »Mi bolj ali manj delamo avtorske filme. Imaš nekega avtorja, si njegov producent, se v bistvu kar 'poročiš' za nekaj let. Ti imaš lahko z nekom zelo dober odnos, ampak potem se lahko to zelo hitro zaostri. Vsak ima neko svojo vizijo. Lahko imaš super projekt, pa finančno ne gre skozi, kot smo si zamislili, potem je treba delati neke kompromise, rezati, metati ven.« Pomembno je, kot razmišlja Bulajić, da se stvari predvidijo vnaprej in se izognejo šokom. Tako se lahko tudi avtor na to pripravi, razmisli o kakšni drugo kreativni rešitvi.
Vsi filmi, pri katerih Vlado sodeluje, pustijo v njem trajne sledi. Prvi večji projekt, kjer sta z Lijo delala kot manjšinska producenta, je bil dnevnik Dijane Budisavljević. Igrani dokumentarec govori o ženski, ki je med 2. svetovno vojno spodbudila reševalno akcijo, v kateri so iz ustaških logorjev rešili več kot deset tisoč otrok pravoslavcev, ki bi drugače umrli. Dijana Budisavljević je pripadala sloju buržuazije in so jo po koncu vojne odrinili na stran. V devetdesetih letih pa so odkrili njen dnevnik in zgodbo obudili. Dokumentarni film je tako tudi zgodovinski dokument. Z Miljanko Čogelja, ki je bila producentka tega filma, je Zavod December potem sodeloval tudi pri filmu Varen kraj (Sigurno mjesto/Safe place), ki je premierno zmagal v Locarnu in pobral veliko nagrad po svetu, tudi na Liffe-u.
»Zdaj z njo spet prijavljamo nov projekt. Taka sodelovanja so nam v užitek. Ta film nas je res močno povezal. V tem poslu je velikokrat tako, da ljudje naredijo film in gredo po svoje. Meni pa so dobri odnosi kar ključni. Potem si bolj miren. Drugače bi bila količina stresa smrtonosna,« pove Bulajić nasmejano, čeprav se zdi, da se niti ne šali.
Vlado Bulajić niti po težkih koronskih letih, ki so tudi za filmsko industrijo pomenila zatišje, ni izgubil zaupanja v moč filma. »Kaj je delo producenta? Nek klošar prosi za dva eura. Z enim gre po kruh, z drugim si kupi rož'co. In mi smo ti, ki prodajamo rož'ce.«
Zavod December
»Pojdite v kino gledat slovenske filme! Tako lahko podprete našo filmsko industrijo,« o podpori Zavodu December sklene Bulajić. »Včasih zaslediš to miselnost, da od Kekca naprej ni bilo nič dobrega. Ni res! Imamo veliko odličnih filmov mlade in starejše generacije avtorjev.«
Obrazi nevladnikov
Rubriko Obrazi nevladnikov pripravljamo v sodelovanju s CNVOS, krovno mrežo slovenskih nevladnih organizacij. Vsak ponedeljek vam prestavimo eno nevladnico ali nevladnika, ki si, vsak na svoj način, prizad
