Iranski volilci bodo danes še drugič odšli na predsedniške volitve, da bi med prvouvrščenima po prvem krogu izbrali novega 14. predsednika islamske republike. V drugem krogu predčasnih volitev naslednika v helikopterski nesreči preminulega Ebrahima Raisija se bosta za naklonjenost volilcev potegovala konservativec Said Džalili in reformist Masud Pezeškian. Največ možnosti za izvolitev ima Džalili, ki je bil med letoma 2007 in 2012 glavni jedrski pogajalec države, velja pa za skrajneža, ki naj bi prinesel še tršo zunanjo in notranje politiko v državi. Njegovo kandidaturo je namreč po prvem krogu podprl tretjeuvrščeni Mohamed Bager Kalibaf. Če bodo njegovi volilci torej sledili pozivu, bi zlahka za seboj pustil Pezeškiana.
Bo volilna udeležba večja?
Glavna skrb režima je še naprej, da bo z volitvami dobil večjo legitimnost. Potem ko je v prvem krogu na volitve odšlo zgolj 39,9 odstotka volilnih upravičencev – najmanj doslej v zgodovini islamske republike –, je vrhovni verski voditelj Ali Hamenej potreboval kar pet dni, da je priznal, da volilna udeležba ni bila takšna, kot so si želeli. Tudi včeraj je Hamenej ponovno, tako kot pred prvim krogom, pozival k udeležbi na volitvah. »Te volitve so zelo pomembne in vsak, ki ima rad islam, islamsko republiko, napredek države, izboljšanje razmer in se zavzema za premostitev razlik, naj to pokaže z udeležbo na petkovih volitvah,« je pozival Hamenej. Kar 60 odstotkov volilcev je v prvem krogu volitev ostalo doma in s tem pokazalo globoko nezadovoljstvo nad režimom in stanjem v državi.
Nizka volilna udeležba je bila tudi kazalnik, da je iranska družba izgubila upanje na spremembe s pomočjo reformističnega tabora režima. Tudi v drugem krogu bo tako volilna udeležba eden izmed ključnih podatkov teh volitev, morda celo pomembnejši kot zmaga Džalilija ali Pezeškiana. Ključno bo med drugim, ali je Pezeškianu z volilno kampanjo v drugem krogu in volilnim soočenjem z Džalilijem uspelo mobilizirati pasivno volilno telo v lastno korist. Komu zdaj kaže bolje, je težko reči. Pred drugim krogom namreč niso bile izvedene nobene javnomnenjske ankete.
Razlike v gospodarskih pogledih
Razlike med nekdanjim jedrskim pogajalcem Džalilijem, ki je zdaj eden izmed članov nacionalnega sveta za nacionalno varnost, in Pezeškianom, nekdanjim zdravstvenim ministrom in zdajšnjim poslancem iz Tabriza, so najočitnejše pri vprašanju odpiranja države oziroma normalizacije odnosov z Zahodom. Džalili je denimo že nasprotoval sklenitvi jedrskega dogovora leta 2015, zdaj pa tudi ne vidi težav v sankcijskem režimu proti Iranu. Meni namreč, da bi Iran moral poiskati nove trge in tako nadomestiti izgubljene. Džalili tudi napoveduje, da ima načrt, zaradi katerega bodo države, ki so uvedle sankcije proti Iranu, to dejanje obžalovale. Kaj namerava storiti, ne pojasnjuje. Trenutno sicer Iran svojo nafto krepko pod tržnimi cenami prodaja državam, ki so jo kljub uvedenemu sankcijskemu režimu Zahoda pripravljene kupiti. S tem je Pezeškian dregnil tudi Džalilija, ko mu je dejal, da bi ljudem morali povedati, da režim prodaja 30 odstotkov cenejšo nafto in s tem izgublja prihodke.
Džalili sicer želi okrepiti gospodarstvo, poslovanje na borzi in subvencije revnim. Vsaj glede zadnjega se je s svojim nasprotnikom strinjal tudi Pezeškian, ki pa je Džalilija ostro kritiziral, ker ne premore načrta, kako odpraviti sankcije in se dogovoriti o nadaljnjem uresničevanju jedrskega dogovora. Sam bi se o nadaljevanju jedrskega dogovora in iskanju poti za odpravo sankcij posvetoval z vsemi deležniki v Iranu, tudi civilno družbo. »Nobena vlada v zgodovini ni bila uspešna, če je bila zaprta v kletko,« je stanje v državi opisoval Pezeškian in ostro kritiziral visoko inflacijo. Kot nerealno je tudi zavrnil Džalilijevo napoved, da bo letno gospodarsko rast pripeljal na osem odstotkov.
