Nives Koželj Bizjak letos v godbi praznuje svoj mali osebni jubilej: igra že dvajset let, od 2003. »V glasbeno šolo sem šla pozno, šele v petem razredu. Pritegnile so me sošolke, ki so večinoma igrale klavir. Tudi jaz sem želela igrati klavir, a je bila zanj v glasbeni šoli predolga čakalna vrsta. Pa so mi predstavili pihala in mi predlagali saksofon. Takrat je bila zelo popularna glasbenica Marta Zore in sem rekla, saksofon, super. A moj profesor je poleg saksofona poučeval tudi klarinet. Dal mi je na izbiro oba inštrumenta in na koncu sem izbrala klarinet. Kmalu sem se pridružila orkestru glasbene šole, v tretjem ali četrtem letniku pa sem že 'napredovala' v rudarsko godbo. Takšen je bil takrat rek – ko boš dovolj dobra, boš pa lahko šla v godbo!«
Kadar Nives Koželj Bizjak govori o svojem društvu, pripoved vedno začne z: »Kaj pa vem, kako naj razložim. Navežeš se …« Prijateljstvo, medsebojna pomoč, medgeneracijska podpora ter socialne veščine, ki ti odprejo marsikatera vrata tudi v tistem delu življenja, ki ni povezan z glasbo. »Za tako majhno mestece, kot je Idrija, je naš sestav precej velik. Na koncertih nas igra več kot šestdeset, pa tudi vaje so dobro obiskane. Srečo imamo, da prihaja veliko mladih. V repertoarju želimo ohranjati tradicionalne oz. koračniške skladbe, a obenem posegamo tudi po novostih. Trudimo se, da je zanimivo za nas in za občinstvo.«
Glasne budnice, ponosne mame
Z idrijskim občinstvom imajo prav posebno, močno in čustveno vez. »Pred leti so o nas snemali dokumentarni film in v njem je govoril tudi psihiater in pisatelj Jože Pelc, ki je nekaj časa igral v godbi. Ker zgodovinsko izhajamo iz rudnika, naša godba na nastopih še zmeraj nosi rudarske uniforme. In tako se je doktor Pelc spominjal, da je bila njegova mama veliko bolj ponosna, ko se je vpisal h godbi in je domov prinesel rudarsko uniformo, kot pa nekaj let kasneje, ko je doktoriral na zdravstveni fakulteti.«
Ni Idrije brez rudarske godbe, predvsem pa ni Idrije brez nekaterih dogodkov, ki izhajajo iz daljne godbarske tradicije. »Naše leto se začne s tradicionalno pustno povorko, a še pomembnejši je promenadni koncert pred prvim majem, ki ga odigramo 30. aprila, ter seveda prvomajska budnica, ki jo igramo že od leta 1899,« pripoveduje Nives Koželj Bizjak.
Idrijski godbeniki so na svoji spletni strani zapisali, da med prvomajsko budnico povprečno prehodijo 5,6 km, naredijo več kot enajst tisoč korakov, budnica traja več kot šest ur, na njej pa odigrajo okrog štirideset koračnic.
»V začetku junija naredimo še malo večji poletni koncert, nato komemoracijo prvega novembra in še dva novoletna koncerta v začetku decembra v Idriji in Spodnji Idriji,« našteva Nives Koželj Bizjak in doda: »Vmes pa se tudi nenehno kaj dogaja. Lani, recimo, smo odpotovali v francosko mesto Aumetz, s katerim je Idrija pobratena, saj je imel tamkajšnji orkester stoto obletnico. Sodelovali smo na njihovem koncertu … Tudi z njimi so se v vsem tem času spletle prav posebne prijateljske vezi.«
360. rojstni dan
Čeprav se zdi daleč, se idrijski muskonti že pripravljajo na leto 2025, ko bo društvo praznovalo okroglo, 360. obletnico delovanja. »Radi bi izpeljali več dogodkov, razpotegnjenih skozi vse leto, in priprave so se že začele. Spogledujemo se tudi z mislijo, da bi izdali kakšen plošček, saj česa takega še nimamo. So pa naši posnetki dostopni na spletu,« pravi Nives Koželj Bizjak.
Razmišljajo tudi, da bi naslednje leto po dolgem času vnovič sodelovali na tekmovanju Zveze slovenskih godb. »Nazadnje smo bili na tekmovanju leta 2019, in sicer v italijanskem mestu Riva del Garda. Pred tem smo bili na tekmovanju daljnega leta 2003 …« Tekmovanje s seboj zmeraj prinese nove izzive, a v idrijski zasedbi pravijo, da so od vsega najpomembnejši druženje, prijateljstvo in usklajen korak, ki ga vodi glasba, ki jo imaš rad.
»Zdaj počasi že vadimo za novoletni koncert, pred katerim gremo vselej tudi na posebne vikend priprave … Zmeraj skušamo najti način, da se lahko posvetimo glasbi, a tudi sproščenemu druženju, med katerim rešujemo takšne in drugačne težave ter nabiramo navdih in voljo za naprej. Je kar pestro. Ne glede na to, kakšno vlogo ima v godbi - vsaka članica in član vanjo vloži ogromno svojega prostega časa, veselja in prostovoljnega udejstvovanja,« poudarja Nives Koželj Bizjak.
»Kot godbenica sem ponosna, da lahko sodelujem v takšnem velikem, raznovrstnem in povezanem sestavu. Poseben občutek je, biti članica, kaj šele predsednica godbenega društva s takšno tradicijo.
Godbeništvo v Sloveniji je bogato in dobro razvito, skoraj vsaka vas ima svojo godbo. Lepo je biti del nečesa tako velikega in pestrega, nečesa, kar povezuje toliko ljudi.«
