Aleksander Vujović je slovenski arhitekt in scenograf. Rodil seje v Ljubljani in del otroštva preživel v tujini, Fakulteto za arhitekturo pa je kasneje je obiskoval v rojstnem mestu. Vujovića so pogoste selitve v otroštvu in spreminjanje okolja navdale z željo po dinamiki in podrobnejšem preučevanju prostora.
Sinteza zanimanja za umetnost in tehniko ga je pripeljala do odločitve, da se vpiše na študij arhitekture. Za diplomsko delo s področja stanovanjske arhitekture je prejel študentsko fakultetno Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Po študiju je sodeloval kot arhitekt projektant v različnih arhitekturnih pisarnah, zdaj pa ima svojo arhitekturno prakso, kjer se ukvarja predvsem s prenovami že obstoječih stavb in prostorov. Od leta 2013 deluje tudi kot asistent na Katedri za urbanizem na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Več let je bil tudi urednik Trajekta, spletnega medija za arhitekturo in prostorsko kulturo.
Ne le črne stene in ravna tla
Značilno za njegov pristop k delu je, da vedno vzporedno z arhitekturno razvija scenografsko prakso na ciljno izbranih projektih, kjer skuša udejanjiti različne principe vzpostavljanja prostora igre. V gledališču ga zanima razvoj variacij uprizarjanja znotraj posameznih dramskih del. Najraje raziskuje polje dramskega gledališča. Široko področje delovanja ga podpira tudi pri snovanju scenografskih postavitev, kjer lahko izrazi svojo inovativnost na podlagi številnih pridobljenih znanj in izkušenj. Do zdaj je sodeloval s Slovenskim mladinskim gledališčem, Plesnim teatrom Ljubljana, Anton Podbevšek Teatrom, Gledališčem Glej, Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo ter Cankarjevim domom.
V Galeriji Dessa v Ljubljani je do 17. oktobra odprta njegova samostojna razstava z naslovom Odkrivanje črne škatle: Aleksander Vujović – arhitektura preobrazbe uprizoritvenega prostora. Razstava na primeru scenografskega dela naslavlja različne možnosti posredovanja v izhodišče – »črno škatlo« in k vnovičnim premislekom o načinih poseganja v to raziskovalno platformo. Aleksander Vujović meni, da »sleherni prostor nosi potencial uprizoritve. Arhitektura nam omogoča, da ga opazujemo v različicah in ga skladno s kontekstom, potrebami ter željami predrugačimo. Tako nastane proces, ki je neizogiben del umetniškega ustvarjanja pri uprizarjanju, vse od gledaliških predstav do glasbenih in plesnih performansov ter literarnih večerov.«
V galeriji Dessa je trenutno razstavljenih devet Vujovićevih eksponatov v formi fotografij, skic in načrtov. Naj jih omenimo le nekaj: Predstava Fizika žalosti (Anton Podbevšek Teater, v sodelovanju s Cankarjevim domom, 2016) predstavlja uprizoritev fragmentiranega romana, kjer se protagonist – empatičen človek uteleša v spomine svojih prednikov in tematizira mit o Minotavru kot po krivici obsojenem in nerazumljenem značaju. Aleksander Vujović je v tem primeru pripravil »odprto scenografijo« – vsi scenski elementi so prisotni in jasno vidni na odru, organizirani so praviloma ob obeh daljših stranicah. Uporabljajo jih postopoma skozi razvoj igre. Nabor elementov je obdobno pogojen in oblikovno pester, saj omogoča uprizoritev prizorov iz različnih obdobij. Elementi med seboj tvorijo različne prostorske in časovne korelacije.
Gledališko-gibalna predstava Kje sem ostala? (KUD Transformator s koproducenti, 2015) govori o odnosu sina in matere, ki ima demenco. Z napredovanjem bolezni se njun odnos spreminja in razvija. Prostor igre je tukaj organiziran kot abstrahirano stanovanje z razporeditvijo ključnih funkcijskih in hkrati asociativnih elementov stanovanjskih prostorov. Vsi scenski kosi so postavljeni na industrijskih koleščkih, prostor igre pa se z napredovanjem bolezni pači. Spremembe zmogljivosti uporabe določenih stanovanjskih prostorov se manifestirajo skozi iracionalne premike pohištvenih kosov, ki jih izvaja igralka sama in tako sestavlja različne fantazijske kompozicije z morebitnimi sekundarnimi funkcijami. Ko sin ugotovi, da določenih elementov in z njimi tudi prostorov gospa ne more več uporabljati, jih s prekrivanjem s črnim blagom deaktivira.
Zborovanje ptic (Gledališče Glej, koprodukcija: Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, 2015) je predstava po eni najlepših perzijskih zgodb iz 12. stoletja. Pripovedovalec Atar uporabi prispodobo zborovanja različnih vrst ptic, vodilna med njimi – smrdokavra pa jih prepričuje, da se podajo na negotovo pot in poiščejo svojega kralja – Simorgha. Na poti srečajo sebe, svoje sopotnike in raziščejo misterij bivanja. Scenografijo v Zborovanju ptic tvori sestav perzijskih preprog, tako da popolnoma pokrita talna površina gledališča obiskovalca izvzame iz siceršnje resničnosti. Preproge predstavljajo svet, v katerem protagonisti – ptiči živijo. Na točki spoznanja in tektonskih sprememb protagonisti zvijejo preproge v role in jih pospravijo s prizorišča, skladno z razvojem igre, kar pusti dramatični učinek.
