Nemški nacisti so bili torej 27. aprila 1941, ko so okupirali Kraljevino Jugoslavijo in že del Evrope, naši prijatelji in zavezniki zoper tedanje imperialiste, a so ravno ti nazadnje premagali naciste in fašiste? Prepričan sem, da to nikakor ni res. Nacistična Nemčija je bila tedaj »prijateljica in zaveznica« le s SZ in tudi za jugoslovanske komuniste ter za fašistično Italijo in Japonsko. Boris Nemec povsem zanika državljansko vojno, ki jo nazorno dokazujejo številke in opredelitve žrtev in ugotovitev Inštituta za novejšo zgodovino, ki jasno poimenuje tudi slovenske žrtve državljanske vojne, to je revolucionarje in protirevolucionarje. Ponovim. V seznam slovenskih žrtev med drugo svetovno vojno in po njej Inštituta za novejšo zgodovino je vpisanih več kot 99.706 žrtev. V uporu zoper okupatorje je torej umrlo 7800 okupatorjev. Kdo vedno prične revolucijo – državljansko vojno, se ve: revolucionarji, upravičeno ali ne. Revolucija, celo med okupacijo, je bila odveč, spomenika revoluciji v glavnem mestu RS Ljubljani ni več.
Prebral sem knjigo Plava garda – Poveljnikovo zaupno poročilo (Založba Pro & Andy, 2006, avtorja Marijan F. Krajnc, generalmajor JLA v pokoju, in Slobodan Kljakić), kjer na strani 11 piše: »Vsekakor je šlo za državljansko vojno, to je priznal tudi Tito.« Berem knjigo Življenje in smrt Titovega nasprotnika avtorja Pera Simića (Založba Orbis, 2012), kjer v predstavitvi knjige piše: »Knjiga odpira nekatere nove poglede na medvojno partizansko nasilje, ki je ob neznatni škodi, povzročeni okupatorju, privedlo do strašnega fizičnega in duhovnega razdejanja med Slovenci. Še dandanes in tudi v Sloveniji nekdanji revolucionarji slavijo odločitve političnih skrajnežev, ki so med drugo svetovno vojno na stotisoče mladih rojakov pahnili v smrt, da bi sebi prislužili večno slavo.«
Najbolj žalostno pa je zatajevanje Borisa Nemca in podobnih piscev, ki enostavno prezrejo in zatajijo, da je dr. France Bučar, ki mu je postavljen spomenik v Ljubljani, kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta 9. maja 1990 izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Ta izjava je zgodovinsko dejstvo. Njegovo priznanje državljanske vojne pa je osnova za prehod v demokracijo. Zatajevanje državljanske vojne ohranja razkol.
Osnovni pogoji za učinkovit razvoj in za blagostanje države pa so, kot povsod, sprava na državni ravni, mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi. Zato vztrajam, da je novi spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanih žrtev v ponos državi in prispeva k spravi, kar je pogoj za razvoj demokracije in države.
Franc Mihič, Ribnica
