Kantavtor Drago Mislej - Mef: Na otvoritvi spomenika žrtvam vseh vojn sem bil neznani leteči predmet

Na odrih se občasno pojavlja s skupino, ki se imenuje NOB, Narodnoosvobodilni bend, v katerem sta igrali dve generaciji glasbenikov, od Vlada Kreslina in Zorana Predina naprej. Njegove pesmi pojejo Ana Pupedan in Jan Plestenjak, s katerim si glasbeno ne moreta biti bolj vsaksebi. Nastopil je s Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič, Petrom Lovšinom, Ivanom Volaričem - Feom, Andreom F., Kombinatom, Janijem Kovačičem in Desetim bratom. Njegove pesmi so zmagovale na Melodijah morja in sonca, sam pa je v Izolo, kjer živi, pripeljal glasbenike z vsega sveta.

Živi v ribiški hiši v Ljubljanski ulici, kjer se z ulice stopi naravnost v kuhinjo in dnevno sobo. Vendar je vsa ulica njegova dnevna soba in tam so čez vse leto koncerti, razstave in prireditve. Kantavtor je samo eden od njegovih poklicev. Bil je že radijski novinar, urednik mladinske oddaje na televiziji in odgovorni urednik Primorskih novic. V Izoli izdaja mestni časopis Mandrač, ki živi od naročnikov in bralcev ter ne občuti krize.

Moja je Ko mene več ne bo. Če smo čisto natančni, je besedilo moje, pa tudi pojem jo rad. Zelo nenavadno sem se počutil od trenutka naprej, ko sem slišal, da jo izvajajo. Svet je lep, problemi s Hrvaško so rešeni, vojne so nekje drugje, jaz pa o dogodku v Ljubljani nisem vedel nič. En dan prej so me klicali iz zveze borcev iz Postojne.

»Mef,« so mi rekli, »kako boš reagiral?«

»Na kaj moram reagirati?«

»Na to, da na odkritju spomenika domobrancem pojejo tvojo pesem.«

Zelo sem se začudil. Dvakrat. Kolikor jaz vem, naj to ne bi bil spomenik domobrancem. Ampak nihče drug me ni klical. Drugič, o tem res nič nisem vedel, tudi tega ne, da se bom pojavil skupaj s Slovenec sem. Jaz sem roker. Kaj imam s tem?

Kaj lahko naredim v zvezi s situacijo, ki je nisem niti pripravil niti o njej nič nisem vedel? Na otvoritvi spomenika sem bil neznani leteči predmet. Enako sem lahko vplival na to kot Oton Župančič. Pesmi gredo svojo pot. Če bi bil odgovoren in resen človek, bi najbrž moral preveriti, kdo jo bo zapel in v kakšni družbi se bo pojavila. Pesem je moja, ampak napisal sem jo, da bi jo delil z drugimi. In v resnici niti ne izbiram, s kom jo delim. Potem sem si rekel, da sem Ko mene več ne bo dal od sebe in naj si sama išče svojo usodo.

Ne. Zanimivo je bilo nadaljevanje. Sašo Fajon, ki je napisal glasbo, mi je povedal, da so njega en dan prej klicali in mu rekli, da bo Slovenski oktet pel to pesem. Mislil je, da so sporočili tudi meni. Potem me je klical še Ambrož Čopi. Od okteta je dobil prošnjo, da bi pesem priredil za njih. Zelo se je mudilo in jo je moral pripraviti v dveh dneh, ni pa vedel, za kaj jo potrebujejo. Šele kasneje je izvedel, za kaj jo je delal. Zanimalo ga je nekaj drugega.

»Veš,« mi je rekel, »z malo popravki je to lahko zelo lepa zborovska pesem Če mi dovoliš, bi jo jaz malo predelal in jo dal slovenskim pevskim zborom, naj jo pojejo.«

Ali ni to maksimalno? Vse življenje sem si želel, da bi pevski zbor pel moje pesmi. Zdaj se bo to zgodilo, zahvaliti pa se moram dvema kamnoma, ki stojita v zrak, in enemu, ki leži počez.

Napisal sem jo v spomin na dva sijajna prijatelja, ki sta odšla skoraj istočasno. Snemalec Vilko Filač in slikar Edi Klovko. To je pesem o odhajanju. Vendar to ni tragična pesem. Prav nasprotno. Zelo je optimistična. Ko mene več ne bo, bo vse tako kot prej. Nobene tragedije ne bo zaradi tega. Otroci se bodo še vedno igrali, življenje bo mirno teklo naprej, zgodilo se ne bo nič groznega.

»Ko mene več ne bo, bo glasba še igrala, nekdo ti bo prepeval in ti se boš smejala, ko mene več ne bo.«

Nekajkrat sem bil presenečen, ko sem slišal, da jo pojejo na pogrebih. Enkrat so me prosili, da pridem zraven igrat na kitaro, ker si je pokojnik, preden je umrl, zaželel prav to pesem. To je zelo slovenska pesem. Če se ti zdi, da nisi dovolj nesrečen, si jo lahko zavrtiš. Ima eno zares čudno usodo. Posnel jo je tudi Jan Plestenjak.

Res je. Z njo je nastopil leta 2003 na Melodijah morja in sonca in odrezala se je zelo dobro. Strokovna žirija je pesmi dala nagrado za besedilo in glasbo. Ko jo je posnel Plestenjak, je med njim in Ivančičem nastal strahovit spor. Ivančič je Plestenjaka obtožil, da mu je ukradel pesem. Ampak Plestenjak je samo naredil svojo izvedbo. In naredil je prav lepo izvedbo. Meni se zdi, da je to sploh najboljše, kar je Plestenjak posnel. Če sem lahko nekoliko pristranski. Ko mene več ne bo dobro deluje v vseh okoliščinah. Tudi na veselicah jo pojejo. Slišal sem jo na porokah, fantovščinah in dekliščinah. Povsod zelo lepo paše. Zdaj vidim, da se dobro obnese tudi na proslavah. Pri pesmih nikoli ne veš. Včasih jih zanese.

Veste, kako je s hiti? Kaj je v resnici hit, se vidi na računu in takrat, ko fantje s kitaro osvajajo punce pod Belim Križem in jim pojejo pesmi. Tisto zares šteje. Zdi se mi, da je med mojimi pesmimi takih kar nekaj.

Petsto? Tam okoli.

Ja. Ampak zmagal sem tudi na Slovenski popevki.

Ja, res. Čaka me samo še filharmonija. Mojega soseda Iztoka Mlakarja igrajo tudi že v filharmoniji, jaz se moram še potruditi. V življenju imam en problem. Ne znam reči ne. Ali bolje: znal bi, ampak mi je nerodno. Ne spomnim se, da bi zavrnil kogarkoli, ki me je prišel prosit, naj mu napišem pesem. Lažje mi je narediti kot reči ne. Tudi sovražniku nisem rekel ne.

Začel pa sem tako, da je k meni prišel Danilo Kocjančič, ko sem začel delati na Radiu Koper kot nova prihajajoča generacija sedemdesetih let. Ko sem prišel, je bila scena na obali glasbeno kar močna. Besedila pa so bila popolna katastrofa. Igrati so znali, besedila pa niso znali napisati. Nihče razen Marka Breclja, ki pa seveda ni hotel pisati popevk.

Kocjančič je prišel k meni z dvema pesmima, za katere mu je besedilo napisal sedanji predsedniški kandidat Andrej Rozman - Roza. Bili pa sta napisani za otroško ali mladinsko oddajo na televiziji, ki se je ukvarjala s kuhanjem. Ko je bilo po štirih ponovitvah oddaje konec, se je Kocjančiču zdelo škoda, da bi šle pesmi v nič. Ni pa hotel posneti pesmi s kuharskim besedilom.

»Mali,« mi je rekel, »napiši mi nova besedila.«

Tega prej še nisem počel. Ampak nasproti mene je na radiu sedel pesnik Zoran Debenjak. Skupaj sva čez mizo mrmrala verze, jaz pa sem pisal. Tako je nastala prva pesem in potem še druga. Tako sem se naučil zlagati zloge. Prve pesmi so bile še kar v redu in do mene so začeli prihajati vsi po vrsti. Vprašajte me za kogarkoli s Primorske, ki je hotel imeti pesem, zagotovo sem zanj kaj napisal.

Za dva albuma.

Vse, kar so posneli. Bazar, vse. Halo, vse. Faraoni v prvem delu, vse. Kameleoni, Bumerangi. Pisal sem tudi za pop pevce. Pisal sem na melodije Đorđa Novkovića. Kocjančič je bil nekaj nemogočega. Prinesel mi je nekaj, kar je posnel v kopalnici s kitaro in zraven pel lalalala.

»Ti pa napiši besedilo!«

Ampak on je vsaj približno znal zapeti tisto, kar je želel imeti. Novković pa je tako fušal, da sem ob njem še jaz izpadel carski pevec. Sanja se mi ne, kako je lahko posnel vse tiste hite. In bilo jih je zelo veliko. To je bilo moje vzporedno življenje. Razumel sem ga kot obrt. Vedno pa sem pazil, da res ne bi napisal kakšne monade. In mislim, da nikoli nisem dal od sebe nič takega, zaradi česar bi me moralo biti zares sram. Edini, ki se je iz mene zaradi tega z velikim veseljem delal norca, je bil pokojni Jaša Zlobec. Delal je na RTV. Vsakič, ko sem prišel k njim v redakcijo mladinskih oddaj, me je že zunaj pričakal in mi zapel Naša pesem, naša mladost.

Naša pesem, naša mladost. To je bila prva himna, ki sem jo napisal. Bila je za kongres ZSMS v Novi Gorici leta 1986. Bumerangi so napisali melodijo, mene pa so vprašali, ali napišem besedilo. Jaz nisem bil zagret človek in nisem hotel biti ne v ZSMS ne kje drugje in nisem vedel, kako to zamaskirati. Ko je bilo to treba napisati, smo se ravno selili. Med selitvijo me je Zlatko Miksić klical iz studia in me vprašal, ali imam narejeno.

»Imam prvo vrstico,« sem si izmislil.

»In kako gre?«

»Naša pesem, naša mladost,« sem improviziral kar iz zraka. »Ampak nimam listka tukaj.«

Telefon je bil stacionaren, ker mobilnih takrat še ni bilo.

»Kakor veter je reka in most,« sem mu rekel naslednjič, ko me je dobil. Celotna pesem za mladinski kongres je nastala med tem, ko sem po stopnicah nosil eno omaro za drugo. Prvič sem jo slišal, ko so jo tam zapeli, ker si je nisem zapisal, ampak sem si sproti izmišljal vrstico za vrstico po telefonu. Ko sem jo slišal, se mi niti ni zdela tako slaba. Jaša Zlobec me je vedno pričakal s to pesmijo in imel veliko veselje s tem. Potem pa je on sodeloval na Slovenski popevki in sem mu lahko vrnil vse za nazaj. Ampak če pogledam nazaj, za to pesem lahko rečem, da ni presežek in bi je lahko tudi ne napisal. Za druge pa: včasih čez leta slišim kakšno mojo staro pesem in vidim, da sploh ni neumna. Nekatere so prav dobre.

Ena pa je bila katastrofalna, ker je nastala v jezi. Danilo Kocjančič je bil zelo praktičen človek. Po tem, ko smo nekajkrat zmagali na Melodijah morja in sonca, mi je enkrat rekel, da gremo na štajersko Veselo jesen. Uprl sem se.

»Tja pa ne grem!«

»Ma daj no, ne bit tak.«

»Ma ne bom pisal kmečkih pesmi. So ene meje.«

Jaz sem sebe štel za urbanega avtorja. In sem mu zanalašč napisal nekaj popolnoma trapastega in perverznega. »Jaz imam nove gojzerje, jaz imam nov klobuk. Pridem ti pod okence, vabim te na… Mi smo fehtarji, to nam je v krvi, mi vzamemo, tudi če nismo prvi. Mi smo fehtarji, vse so nam enake in prostor za junake.« Nekaj takega. Zdaj pa poj, če si že hotel. Napisal sem iz čistega besa, ker si mi je zdelo, da me izkorišča.

»To imaš za svojo Veselo jesen.«

A ni ta hudič z njo skoraj zmagal? Bil je drugi. Danes pa to pesem igrajo narodnozabavni ansambli. Zadnjič me je ustavil poštar, češ da je njegovemu sinu strašno všeč pesem Fehtarji, in me vprašal, ali mu lahko dam besedilo. Ampak po vseh teh letih besedila nimam nikjer. Našel sem ga na spletni strani nekega narodnozabavnega ansambla in sem mu ga dal.

»Nevio, na. Ampak nisem prepričan, da je to pesem za malega.«

On pa, da mu je zelo všeč in da otroci itak vse vejo. Tako sem pristal tudi med narodnjaki.

Seveda. Tisto je nekaj drugega. Takrat pišem zase in imam drugačna veselja.

Oreste Dequel je denimo nastala na svojevrsten način. To je pesem o kipu, ki je svoje mesto pod soncem iskal dve desetletji. Orestejeva zgodba je nekaj tako lepega, da bi bilo res škoda, če bi ostala nepovedana. Bil je doma iz Izole in je bil po vojni skoraj državni kipar. Bil je Meštrovićev učenec in je sodeloval s Smrdujem. Takoj po vojni so mu dali delat vse velike kipe. Potem se mu je zazdelo, da kot umetnik ne bo napredoval, če bo delal samo partizanske kipe, in se je ločil od države. Šel je študirat v tujino in je delal v Franciji, Italiji in Ameriki. Dosegel je svetovni sloves. Njegov zadnji kip tukaj se je imenoval Solidarnost. Zdaj stoji pred izolskim pokopališčem.

Ampak tja so ga postavili šele okrog leta 1990. Pred tem se je valjal po skladiščih in dvoriščih in skoraj končal na smetišču. To je lep, velik kip. Upodablja borca, ki na hrbtu nese ranjenca. Oba sta gola. Dequel se je zgledoval po antiki, tako kot Meštrović. Ko so ga že hoteli postaviti kot partizanski kip, ga je pozorno pregledal neki partijski sekretar, ki se mu je zdelo, da je ta, ki nosi ranjenca, presenetljivo podoben Titu. Ker sta bila oba gola, pa je v celotni kompoziciji videl nekaj zelo nespodobnega. Sklenil je, da se tukaj iz Tita dela pornografija.

Kipa niso nikoli postavili, ampak so ga odložili kar v skladišče gradbenega podjetja. Kakšnih dvajset let so ga potem selili okoli in je končal na dvorišču Stavbenika. Potem je Izola dobila normalnega župana, ki ga je postavil v park pred pokopališčem. Kip je prelep. Na otvoritvi je govoril istrski kipar iz Hrastovelj Jože Pohlen. Obujal je spomine na skupno življenje v Milanu in druženje s kasnejšim nemškim kanclerjem Willyjem Brandtom, ki je odlično igral klavir. Bili so sijajna družba umetniško navdahnjenih ljudi.

Seveda. Govori o nenavadni zgodovini Izole in še bolj nenavadnih usodah njenih prebivalcev. Oreste gleda na pokopališče, ki je razdeljeno na tri dele. Na kamnih je zapisana zgodba meščanov po letnicah. V prvem delu pokopališča so stare družine iz časa pred prvo in drugo svetovno vojno. Ni mi bilo treba drugega kot prepisati priimke po vrsti in vsak, ki tudi sam približno pozna zgodovino teh krajev, ve, o čem pesem govori.

Ulcigraj, Degrassi, Carpenetti, Benvenutti, Vascotto, Zaro, Dudine, Bologna, Lorenzutti, Pugliese, Chico, Parma, Delise, Marchesan, Drioli, Lippi, Sau, Felluga, Rusignan. To so priimki, ki jih na začetku pokopališča vidiš na grobnicah. Kar sami se zložijo v pesem. Potem pa kar naenkrat vsi izginejo, letnice zamrznejo. Po letu 1945 jih ni več.

Pojavijo se Istrani, ki so po drugi svetovni vojni prvi prišli v izpraznjena stanovanja. Antolovič, Baruca, Lakoseljac, Debernardi, Ritoša, Kaligarič, Klokočovnik, Frančeškin, Morato, Mikac, Chelleri, Paliska, Gasparini, Filipčič, Babič, Radovac, Fortuna, Agostini. Klasični istrski priimki. Zadnji del pokopališča pa je sodoben.

Babič, Bajraktarevič, Zennaro, Hrvatin, Zornada, Kolatahi, Kleva, Milanič, Grižon, Kocjančič, Petrič, Markovič, Juriševič, Kosmina, Popovski, Božič, Muženič, Vidakovič, Glavina.

Prepisoval sem priimke, ker sem jih hotel zložiti v pesem o ljudeh mojega mesta. Vživel sem se v vlogo Oresteja Dequela, ki jih z višine prešteva, kot prihajajo in odhajajo. »Za vse mi je žal,« jim reče Oreste v pesmi. »Pomagal bi rad, samo če bi znal.«

Sprašuje se, kam gredo zdaj, ko ni več poti.

Vsi, ki smo tukaj, smo prišli od nekje drugje. Kip, ki so ga zgodovinske okoliščine potisnile na rob in je taval po mestu, zdaj varuje vhod na kraj, kjer so popisani njegovi prebivalci. Kraj je večen. Tako kot Orestejev kip so tudi grobovi spomeniško zaščiteni.

Hodil sem med njimi z beležnico v roki in strašil stare ženske, ki so mislile, da se bodo parcele spet podražile in da zato popisujem grobove. Zdaj hodijo k meni ljudje in mi pravijo, da sem napisal pesem, v kateri so omenjeni tudi oni.

Pripoveduje o mestu, iz katerega so se eni izselili, drugi pa so se vanj priselili. V Izoli imamo problem. Kdo lahko dobi privez v občinskem pristanišču? V obmorskem mestu je to veliko bolj pomembno od parkirišča. Moj predlog je, da ima pravico do priveza tisti, ki ima parcelo tudi na izolskem pokopališču. Prvi seznam je že narejen.

Da. In zelo počasi me imajo ljudje za svojega.

... zagotovo veš, da ga ni sezidal Tito. Vse, kar Izoli daje zunanjo podobo, je beneško. Ravnokar pripravljamo knjigo ameriškega pisatelja Ricka Harscha, ki živi tukaj z indijsko ženo in dvema otrokoma. Postal sem pozoren na to, kako pogosto omenja Benečane. Čudi se spretnosti ljudi, ki so gradili obmorska mesta. Res je, da so veliko improvizirali, ker so to pač mediteranska mesta in Mediteran je improvizacija. Ampak vedno so improvizirali tako, da je še danes vse prav. Zidali so tako, da je bilo prav sosedom in prav mestu. Ulice niso nikoli sezidali tako, da bi skoznjo pihala burja. Vedno so jo zavili tako, da se je veter polegel. Sence hiš vedno padejo na prava mesta ob pravem času. Vse ulice vodijo ali k cerkvi ali na morje. Po njih vedno nekam prideš. Nobena ne pelje v tri dni. Benečani, ki so tukaj vladali, čeprav morda niso tukaj živeli, so to znali narediti. Izola je bila za Benetke mesto izgona. Tudi Pietro Copo ni prišel v mesto po svoji volji. Zalotili so ga pri prešuštvu in ga izgnali v Izolo. S takimi ljudmi je mesto dobilo nekaj več. Vedno in povsod je tako.

Da. V gimnazijo sem hodil v Postojno. Tja so pošiljali profesorje, ki so v Ljubljani kaj ušpičili. Zato smo imeli dobro gimnazijo. Umetnost nas je učil Sašo Dobrila, ki je narisal prvi slovenski strip in posnel prvi slovenski lutkovni film. V Ljubljani ga je polomil in so ga kazensko poslali v Postojno. Potem ga je tudi v Postojni polomil in so ga zaprli, če se prav spomnim. Takšni ljudje prinesejo barvo in naredijo mesto živo.

Ne. To je nastalo v zelo posebnih okoliščinah. Izola je bil kraj, kamor se ni šlo. Živeli smo v Kopru in v Izolo nikoli nismo šli. Šli smo v Piran ali Portorož. Mimo Izole smo se do osemdesetih let samo vozili. To je bilo nekaj rjavega, kar je smrdelo po ribah. Izola je bila edino ribiško mesto na obali. Mandrač je bil poln lesenih ribiških bark. Ko smo se sem priselili, pa smo po enem tednu ugotovili, da smo tukaj lahko doma. Med ljudmi okrog nas je bil morda en domačin. Tu so živeli delavci ladjedelnice, Delamarisa in Mehanotehnike. Italijanskih imen je bilo med nami zelo malo, večina sosedov je bila iz Jugoslavije. Bil je en Ernesto, ki je bil stara šola. Vsak dan je dal v vrečko deset sardonov, vrečko pa pod sedež mopeda in se peljal v Trst, kjer jih je prodal. Državi njegovo tihotapljenje ni prav nič škodilo, on pa od tega tudi ni imel posebne koristi. Ampak to je rutinsko počel in bil je edini domačin, ki sem ga poznal. Vsi drugi smo bili priseljenci.

Ostalo jih je zelo malo. Tisti, ki so bili popolnoma apolitični in se niso vmešavali v nič, in tisti, ki so bili s partizani. Drugi so odšli iz strahu. Če se sami niso dovolj bali, so jih pa še dodatno prestrašili. Mislil sem, da je za njimi ostalo polno praznih hiš in da so jih ljudje potem na hitro zasedli. Pa ni bilo tako. Tako kot so bila naša razmišljanja o vojni napačna, smo tudi o miru imeli čudne ideje. Vojno smo si kot otroci predstavljali tako, da nisi smel pogledati skozi vrata, ker bi te takoj ubili. Ampak vojna ni takšna. Večji del vojne je mir in čakanje in potem dolgi trenutki popolne groze.

Vsaj druga svetovna vojna je bila takšna. Med vojno so igrali tekme za evropski nogometni pokal. Izola je leta 1945 skoraj prišla v finale. Prišla je v zaključni turnir. V tekmi za finale so izgubili z Benetkami. Tako kot se je rado dogajalo vsa leta kasneje, so se skregali s sodnikom in zapustili igrišče. Ljudje, ki so odšli v Italijo, so za seboj pustili prazne hiše. Vendar je bila oblast dovolj racionalna, da ni dovolila divjega zasedanja stanovanj. Razdeljevali so jih kar premišljeno. Kdor je bil bližje oblasti, se je že zagrebel za kakšno lepšo vilo. Drugi so morali najprej živeti v podstrešnih stanovanjih, in šele če so kaj dosegli, so dobili bolj spodobne prostore. Hiša, v kateri živimo mi, je bila prej last družine Degrassi. Enkrat je prišla mimo gospa in rekla, da so oni živeli tukaj. Rekel sem ji, da jaz nisem pri tem nič kriv. Stanovanje v bloku v Kopru sem zamenjal za hišo v Izoli. Bila je vesela, da je hiša živa.

Izola je imela gledališče DPD Svoboda. Vodil ga je oče pokojnega Gašperja Tiča. Kulturni dom je bil takšen, kot je danes, nič ga niso popravili. Imeli smo dva pevska zbora in pihalni orkester. Iz mesta so bili Faraoni in en punk bend, ki se je imenoval Robert svinja. To je bilo, mislim, vse.

Nič ni nastalo po načrtu. Stvari so se zgodile. Meni se je vedno zdelo, da je treba nekaj narediti. Ko sem bil še gimnazijec v Postojni, sem naredil prvi koncert na prostem v zgodovini Postojne. Povabil sem Bumerange, ki so bili v tistem času zelo popularni. Hotel sem imeti Woodstock, le da se mi ni niti sanjalo, kako je videti koncert na prostem, ker ga nikoli nisem videl. Dva meseca je sijalo sonce, ravno na dan koncerta pa se je eno uro pred začetkom ulil dež. V Postojni je bilo pet tisoč mularije iz Ajdovščine, Bistrice, Pivke in drugih krajev. Po vsem mestu so se pretepali, jaz sem bil organizator in imel sem enega samega redarja. Samo stal sem in gledal, kako so policisti vozili gor, rešilci pa dol. Nihče mi nikoli ni rekel besede o tem.

S takšnimi izkušnjami sem sredi osemdesetih prišel v Izolo in predlagal, da organiziramo prireditev Rock in Izola v Arrigoniju. Poznal sem Zorana Predina in kopico glasbenikov. Idejo je zagrabila Mladina in vsi smo se dobili v Izoli. Pričakoval sem tristo ljudi in sem spet imel samo enega redarja Geronima. Prišlo jih je pet tisoč. Geronimo se je umaknil po petih minutah. Nastopali so vsi, od Parafov in Miladojke do Pankrtov in Lačnega Franza. Skoraj sem umrl od strahu ob misli, kaj vse se lahko zgodi. Zgodilo se ni nič.

Da. Iz tega je nastal festival Mediteran, ki je potekal dvanajst let. Na koncu je bil na ravni Druge godbe. Prišle so najbolj neverjetne skupine, ki so hodile na velike festivale po Evropi. Angelite, recimo. To je bolgarski ženski pevski zbor. Petindvajset pevk, ki so dobile grammyja za glasbo v Disneyjevem filmu. Madžarski violinist Lajko Felix, ki igra vse, od klasične glasbe do panonskih in romskih melodij. Nastopili so makedonski Kočani orkestar, najboljše, kar je na Balkanu mogoče slišati od pihalne glasbe. Feriz Mustafa je bil tukaj. Prišli so z vseh kontinentov, od Avstralcev do Indijancev iz Amerike. Vrh etno glasbe je igral pri nas. Vse smo naredili s proračunom dvanajst tisoč evrov. Pomembno nam je bilo samo to, da je bend dobil denar in da so bili stroški pokriti. Tako delamo še zdaj. Imamo poletni program. Vse četrtke in vsako drugo soboto je v ulici koncert. Prejšnji teden je bil Bratko Bibič s triom Fantasticus. Aldo Kumar je prišel z neverjetnim bendom. Z njim so igrali trije sodniki vrhovnega sodišča, vključno s kandidatom za predsednika Štravsom, en patolog in en piarovec. Pevec se mi je zdel nekoliko prestrašen in šele po koncertu sem ugotovil, da je predsednik uprave Mercatorja. Odigrali so sijajen koncert. Mimo je prišel Jan Plestenjak.

»Tak bend bi moral imeti jaz,« je rekel.

Od vsega začetka je tako. Prvi koncert v ulici smo imeli leta 1983. Nastopali so Vlado Kreslin, Drago Mlinarec, Franci Blaškovič in še jaz in Geronimo sva eno zapela. Ulica je bila polna. Prva zvezda na Ljubljanski ulici je bil Tomislav Ivčić. On je bil največja pop zvezda Jugoslavije. Vsi so vedeli zanj. Hotel je nastopiti tukaj, da bi se malo spoznal s publiko. Meni ni bil všeč, ker je bil pop, jaz pa roker. Ampak sam je hotel priti. Dve uri in pol je igral in pel kot ulični glasbenik. Vsi so peli z njim. Še zdaj govorijo, da tako kot takrat, ko je bil tukaj Tomislav Ivčić, pa ni bilo nikoli več. Vendar je tudi Jani Kovačič tako rekoč živel z nami.

Edina zvezda v ulici je zdaj Jan Plestenjak. Ampak tudi njega nihče več ne vpraša za avtogram. Pred štirinajstimi dnevi je igrala Mojca Zlobko, ki je vrhunska harfistka in je bila tukaj s čelistko in flavtistko. Naslednji dan so šle igrat v filharmonijo v Bolzano. Iztok Mlakar in Tina Maze sta skupaj pela. Ona na klavirju, on na kitari.

Mlakar je moj sosed. Neda Pagon. Bernarda Oman. Ivo Vajgl pride skoraj vsak teden iz Bruslja. Od pomembnih Slovencev ima najmanjšo barko na svetu. S štiri metre dolgo leseno jadrnico ima toliko veselja, kot da bi imel tridesetmetrsko jahto. Vsako poletje je tukaj Grega Tomc. Ljudje so se pritoževali, da čez Črni Kal prihajajo samo Ljubljančani. In na začetku so res prihajali ljudje, ki niso bili neka dodana vrednost za ta prostor. Zadnjih deset let pa so začeli prihajati ljudje, ki so ugotovili, da Piran in Portorož morda nista to. Prihajajo ljudje, ki mestu nekaj prinesejo. Pridejo in sodelujejo. Nihče ne loputa z okni in kriči, da hoče mir. Naš največji uspeh je, da smo ljudi prepričali, da je boljše živeti v skupnosti kot sam in da je dobro iti iz hiše. Navadili smo se vsakega pozdraviti. Hodiš po ulici in se ti zdi, da vsi govorijo kitajsko. »Čau čau. Čau čau. Čau čau.« Vsakega, za katerega tudi samo malo slutiš, da ga poznaš, pozdraviš. Celo staro mesto zveni v kitajščini. Poznamo vse in vse vemo. Vemo, kdo je slab in rabi pomoč in kdo se ukvarja s prepovedanimi posli.

Ne. Če hočeš samoto, je mesto zelo slab kraj za to. Izola je Mediteran. Živi se na ulici. Pet ali šest ulic že živi tako, da se ljudje dobijo na ulici in imajo skupno kosilo. Celo v bloke na Livadah se je prenesla ta navada. Mislim, da v našem mestu nihče ni lačen. Večina ljudi lahko kjerkoli dobi nekaj za pojest.