Ko pešci in kolesarji na severni strani podhoda Bežigrajska vrata zapustijo njegovo temačno podzemlje, se jim na eni strani pogled odpre na ljubljanski grad, na drugi strani pa na visoko stolpnico neobičajne trikotne oblike. R5, kot je uradno ime stavbe, a ji domačini prav zaradi stopničaste oblike največkrat rečejo kar »skakalnica«, je za zdaj zadnji objekt, ki je dopolnil podobo Zupančičeve jame.
Ta je danes živahen labirint pravokotnih ulic, kjer se v ozelenelih atrijih lahko družijo sosedje in igrajo otroci, v pritličnih prostorih pa so prostor dobile kavarne, trgovinice, frizerski saloni in gostilne. Na okoliških cestah, ki so kljub številnim podzemnim garažam pogosto povsem zaparkirane, se gnetejo avtomobili, na postajališču ob Železni cesti pa hrumijo mestni avtobusi, ki območje povezujejo z drugimi predeli v mestu.
»Tukaj je vse na dosegu roke. Trgovina, pošta, lekarna, Bicikelj, šola. Če česa ni, pa je mestno središče oddaljeno le nekaj minut hoje,« Zupančičevo jamo opiše Tatjana. Ob Vurnikovi ulici stanuje že devet let in, kot pravi, se tudi zdaj ne bi preselila drugam, čeprav nekateri stanovalci tarnajo nad hrupom in utesnjenostjo stanovanj ter pogrešajo več zelenja. »Ceste bi zaprla za promet, nekateri vozniki so prav objestni. Zaparkirajo celo vhod v podzemno garažo,« izpostavi eno od črnih pik soseske.
Od stadiona do stanovanj
Stanovanjska četrt, na eni strani omejena z železniškimi tiri in Železno cesto, je, kot v mednarodni reviji za teorijo in kritiko arhitekture Arhitektov bilten piše Nejc Černigoj, »ikonična predstavnica postmoderne urbanistične misli in uteleša še danes aktualni načeli mešane rabe in urbanega javnega prostora«.
Preden so območje pozidali, so se na zelenicah sosednjega Savskega naselja pasle krave, na območju današnje Zupančičeve jame pa je imelo v tridesetih letih društvo Sokol improviziran stadion. »Kljub hitri rasti mesta v 19. stoletju se Ljubljana v prostor med Dunajsko in Šmartinsko cesto ni širila, saj jo je ovirala proga južne železnice,« še piše arhitekt in dodaja, da sta imela načrte za ureditev območja že Maks Fabiani in kasneje Jože Plečnik, a ti niso bili uresničeni. Urbanistično in arhitekturno rešitev za območje so tako izbrali z natečaji v letih 1984 in 1985.
Zupančičevo jamo tako sestavljajo štirje večji pravokotni kareji, ob Železni cesti, ki je leta 1993 ime dobila po pesmi Od železne ceste Franceta Prešerna ter v spomin na pionirske čase železnice, pa so prostor kasneje prav tako dobile poslovno-stanovanjske stavbe. Tam nekateri prostori, namenjeni poslovni dejavnosti, še čakajo, da jim nekdo vdihne vsebino.
Po malico in nato v park
Prazen prostor na ploščadi ob Železni cesti je aprila zapolnila družabna kavarna Dobra poteza, kjer gostje ob pijači lahko igrajo namizne družabne igre. »Tukaj stanujejo družine, študentje, številna podjetja imajo pisarne. Zaradi bližine železniške postaje nas lahko najdejo tudi turisti. Struktura gostov je tako zelo različna,« je že pred časom izbiro lokacije pojasnila Doroteja Muhič.
Dinamiko življenja med štirimi kareji dobro poznata tudi prodajalki v manjši trgovini Sandi nedaleč od kavarne. Trgovina na vogalu Štihove in Vurnikove ulice je odprta vsak dan, od osmih zjutraj do devetih zvečer, tudi med prazniki. »Kolikor veva, smo bili za veliko noč celo edina odprta trgovina v Ljubljani,« pojasnjujeta. Trgovinica je ena redkih možnosti za morebiten nedeljski nakup. »V košarici se znajde vse, celo krušne drobtine,« se zasmejita sogovornici.
Še nekoliko bolj zgodaj, ob šesti uri zjutraj, vrata odpre pekarna na Štihovi ulici. »Zjutraj dijaki pridejo po malico, popoldne je nato nekaj zatišja. Zvečer je spet več strank, ki kupijo kruh,« utrip opisuje Branka Djukić. »Veliko je mladih družin, ki pridejo po rogljiček ali sirovo štručko, potem pa se odpravijo v park,« še doda.
Vsako leto dodajo dva centimetra
»Všeč mi je tukaj. Blizu imam šolo in trening, po pouku pa sem rad tudi v parku, kjer se družimo s prijatelji,« je povedal osnovnošolec Isak, ki si je minulo vroče popoldne krajšal v senci Severnega mestnega parka. Tako kot trinajstletnik se tudi številni njegovi vrstniki raje, kot da bi se družili med bloki, v prostem času umaknejo v približno 21.000 kvadratnih metrov velik park ob Železni cesti. Parkovne površine ob spominskem parku Navje so tako zelena oaza na obronku sicer precej pozidane Zupančičeve jame.
Dopoldne park zasedejo predvsem sprehajalci psov, ki imajo nedaleč na izbiro tudi ograjen pasji park, in starejši občani, ki na zelenicah že navsezgodaj telovadijo. Popoldne številna igrala, ki skupaj z belo-modrim svetilnikom spominjajo na igrišče v obmorskem mestecu, zasedejo otroci.
A igrala z morskim pridihom niso edina posebnost. V osrčju parka stoji tudi kipec deklice, ki sedi na prav posebnem podstavku. Vsako leto podstavku dodajo novo plast z vklesanim verzom, s tem pa bronasti kip Deklice z rastočo knjigo dvignejo za dva centimetra.
