Žiga Lorger: S psihičnim nasiljem sem se srečal že v osnovni šoli med sošolci. Odzval sem se tako, da sem začel prepir, ki je občasno prerasel v pretep, včasih sem ga poskušal tudi ignorirati. Tudi sam, priznam, sem kdaj izvajal psihično nasilje nad šibkejšimi, kot so počeli sošolci. Nasilje je prisotno povsod, tako v šoli kot tudi zunaj nje. Menim, da je danes največ nasilja na družbenih omrežjih, kjer se ustrahovalci počutijo najmočnejše, saj ustrahovanega nimajo pred sabo. Nasilneži mislijo, da lahko delajo vse, kar si zamislijo. Po mojem mnenju imajo slabo samopodobo in jo s tem poskušajo popraviti, druge pa spraviti na svojo raven. To bi lahko bila posledica travmatičnega otroštva. Sam sem za diplomatsko reševanje sporov. S predavanji o tem problemu in z zgodnjo vzgojo, da je nasilje nepotrebno, bi lahko v družbi marsikaj reševali.
Domen Zabukovnik: Sam sem se srečal z nasiljem med vrstniki v šoli in na treningih. Navadno sem bežal, največkrat pa se potožil učitelju. Zase ne morem reči, da sem bil ravno pogosto nasilen do drugih. Tudi v okolici je tega veliko, po mojem mnenju pa je največ besednega nasilja, in sicer med sovrstniki, sploh najstniki. Nasilneži mislijo, da so na višjem položaju, saj so frajerji, kar je po moje posledica slabe vzgoje in okolja. Mogoče je treba prevzgojiti starše, saj so pogosto tudi oni krivi za vedenje svojih otrok.
Ema Ikić: Spomnim se predvsem otroškega, osnovnošolskega zbadanja. Reagirala sem po otroško, tako da sem zbadala nazaj, nikoli pa ni bilo nič resnejšega. Na žalost je nasilje del našega vsakdanjika, tudi med sošolci. Mislim, da je največ spletnega nasilja, veliko pa se ustrahuje mlajše in šibkejše. Mladostniki se mogoče tako počutijo izpolnjene. Verjetno se v trenutku nasilja počutijo močnejše, globoko v sebi pa niso zadovoljni sami s sabo, kar je posledica pomanjkanja samozavesti, problematičnega otroštva ali pa slabih izkušenj. Svoje negativne izkušnje bi morali izkoristiti za to, da priskočimo na pomoč drugim. To, kar je nekdo preživel, ga naredi močnejšega. Velikokrat si rečemo, da je bolje, da skrbimo le zase in se ne vmešavamo, a če smo priča nasilju, je naša dolžnost, da ukrepamo.
Eva Preložnik: Ne spomnim se, da bi bila žrtev nasilja v resnejši obliki, a se je pojavljalo v šoli kot »zafrkavanje«. Največkrat sem to kar ignorirala, saj ni bilo nič resnega. Danes opazim v šoli predvsem besedno nasilje različnih stopenj. Menim, da je največ spletnega nasilja, saj se v tem primeru »skrivamo« za računalnikom in si tako upamo še več. S tem si nasilneži pridobijo moč, zaradi katere se bolje počutijo v svoji koži. Takšni ljudje imajo slabo samopodobo in si jo poskušajo izboljšati s tem, da ponižujejo druge in jih spravljajo na nižji položaj. Na to ima velik vpliv okolje, v katerem odraščaš, pa tudi samopodoba in to, koliko se oziraš na mnenje drugih. Biti moramo dovolj notranje stabilni in mirni, da se preudarno odzivamo na določene situacije in se zaradi svoje slabe volje ne znašamo nad drugimi. Med sabo moramo stvari razčistiti in se pogovoriti o problemih in stvareh, ki nas motijo. Za spremembo celotne družbe moramo najprej poskrbeti posamezniki – vsak mora najprej pri sebi razčistiti, zakaj rešuje probleme z nasiljem, in poiskati drugačne načine za uveljavljanje svojih interesov.
