Obrazi prihodnosti: Rad bi bil samo Payman, ne azilant

Prvič je z družino bežal v Pakistan, takrat je bil star 21 let. V Islamabadu so na sedežu Urada visokega komisariata Združenih narodov za begunce zaprosili za pomoč. Po dveh letih jih je Mednarodna organizacija za migracije premestila na varno v Združene države Amerike, kjer so si počasi začeli ustvarjati novo življenje.

Ker mi je bilo šolanje na višji stopnji v Iranu onemogočeno, sem v ZDA zagrabil ponujeno priložnost in se v Los Angelesu vpisal na Univerzo Santa Monica. Po končanem študiju sem se v istem kraju zaposlil pri televizijskem podjetju International Media kot filmski producent in organizator oddaj, sodeloval pa sem tudi z drugimi medijskimi hišami: Jamejam, Iran TV Network in OITN. Imel sem delo, s katerim sem bil zelo zadovoljen. Začel sem načrtovati veliko stvari za svojo prihodnost, pa se je vse še enkrat obrnilo na glavo.

Oče se je odločil, da bo prodal preostalo premoženje v Iranu. Želel si je, da bi se z denarjem od prodaje v Ameriki lažje postavili na noge. Vrnil se je v Iran, tam pa se mu je zdravstveno stanje zelo poslabšalo. Moj oče je diabetik in v Iranu so mu morali amputirati obe nogi. Lahko si predstavljate, kaj je to pomenilo. Kupil sem letalsko vozovnico in odletel v Teheran.

Vedel sem, da ni varno, a nisem imel druge izbire. Moral sem po očeta. Bilo je proti koncu leta 2011. Po pristanku na teheranskem letališču me je policija takoj aretirala. Obtožili so me vohunstva, ker sem prišel z ameriškim potnim listom. Ugotovili so tudi, da sem bahajec in da sem se na internetu prijavil na romarsko potovanje v izraelsko Haifo, bahajsko sveto mesto. To je še dodatno poslabšalo moj položaj. Raztrgali so vse moje papirje, ki sem jih imel s seboj, ter me po treh dneh nasilnega zasliševanja in fizičnega maltretiranja odpeljali v Evin, teheranski zapor za politične zapornike. Devet mesecev sem bil zaprt in večkrat poskušal narediti samomor, saj nisem več mogel prenašati brutalnosti.

Nisem se mogel vrniti ali pomagati očetu. Bil sem brez denarja in brez vseh dokumentov. Beračil sem in delal priložnostno. Dobri dve leti sem preživel tako in poskušal najti načine, kako se rešiti iz te situacije. Domači mi niso mogli pomagati. Oče je bil po okrevanju v bolnišnici premeščen v dom starejših občanov, kjer je še danes. Po vseh teh zapletih se ni več želel vrniti v ZDA. V tem času sem tudi skrivoma prečkal mejo in v iraškem mestu Arbil skušal navezati stike z ameriškim veleposlaništvom. Niso imeli posluha za moje prošnje. Vrnil sem se v Iran.

Poleti leta 2015 sem se pridružil beguncem na balkanski poti. Najprej sem prečkal mejo s Turčijo, z ladjo mi je uspelo do Grčije, od tu naprej do Makedonije z avtobusom, potem pa z vlakom vse do slovensko-avstrijske meje, ki so jo zaprli prav v času, ko sem jo hotel prečkati. Po treh neuspelih poskusih sem se odločil, da v Sloveniji zaprosim za azil, čeprav se nisem želel tu ustaviti. O Sloveniji nisem vedel ničesar.

Najprej so me odpeljali v Postojno, v center za tujce, ki je pravi zapor. Ob prihodu ti vse poberejo in te prisilijo, da si oblečeš zaporniške obleke. Povsod te obkrožajo oboroženi stražarji in videokamere nadzorujejo vsak tvoj premik.

Po enaindvajsetih dneh so me premestili v viški azilni dom v Ljubljani, zatem pa na Kotnikovo. Tu so bile bivanjske razmere zelo slabe. Nekaj mesecev nas je sedemdeset moških uporabljalo en pralni stroj, tako sem prišel na vrsto za pranje vsakih sedemnajst dni. Ko so nabavili še nekaj pralnih strojev, se je položaj nekoliko izboljšal. Hrana, ki so nam jo vozili od drugod, je bila velikokrat neokusna in hladna, ker se je na poti do Kotnikove ohladila.

Vsekakor pa moram povedati, da sem v tem času spoznal veliko dobrih ljudi, ki so mi pomagali in mi še pomagajo, ko kaj potrebujem. Imel sem tudi srečo, da sem dobil status begunca, kajti Slovenija ni naklonjena tujcem, migrantom ali beguncem.

Upam in želim si, sem pa malce zaskrbljen.

Ko pridobiš status v Sloveniji, moraš v petnajstih dneh zapustiti azilni dom. Torej potrebuješ novo streho nad glavo. Država sicer ponudi nekaj denarne pomoči, vendar jo kot begunec s statusom lahko pridobiš šele po petinštiridesetih dneh, če prištejem sem izselitveni petnajstdnevni rok. Dejansko se begunci, ko pridobijo status, znajdejo v zelo negotovem položaju, saj se morajo prvi mesec znajti popolnoma sami. Nahraniti morajo lačen trebuh in si poiskati, bolje rečeno, plačati najemnino za stanovanje. Meni so pri tem pomagali posamezniki, pravzaprav so moji tukajšnji prijatelji. Drugi problem je v tem, da je zelo težko najti službo. Skoraj vsi delodajalci zahtevajo znanje slovenskega jezika. Učenje jezika pa je proces, ki poteka počasi. Tretji problem vidim v predsodkih in odklonilnem vedenju do tujcev.

Naveličan sem tudi tega, da me po vsem tem času predstavljajo z besedami begunec iz Irana ali azilant. Rad bi bil samo Payman, brez vseh teh nepotrebnih etiket. Na mojo srečo sem v zadnjem letu spoznal veliko ljudi, s katerimi se počutim domače. Ko me vprašajo, kako sem, jim odgovorim: »Skoraj se že počutim Slovenec!«