»Prigod je za eno debelo buklo. Mogoče se jo kdaj spravim napisati,« domišljijo spodbudi Jurček Nowakk. »Poleg naštetih imamo še skupino paraplezalcev. V gore hodimo z nevrorazličnimi ljudmi, skupina Dolgotrajno bolni pa združuje ljudi, ki so preboleli raka, okrevajo po kapeh, so delovni invalidi …«
Osnova je po Jurčkovih besedah vedno inkluzija. »InPlaninci smo vsi. Ne govorimo o kategorijah. Imamo tudi inkluzijski pohod Skupaj v hribe. Letno izvedemo čez trideset pohodov, letos jih imamo v planu čez šestdeset.«
Jurček, ki rad nosi majico 100-% prostovoljec, prostovoljstvu nameni veliko svojega časa. Sicer eno tretjino časa dela kot planinski vodnik, eno tretjino dela z invalidi, še eno tretjino pa se ukvarja s pravnimi okvirji, zakoni in statuti. Tako je sodeloval pri pripravi Zakona o prostovoljstvu, Zakona o društvih in še mnogih drugih zakonih, statutih, pravilnikih, tako na nacionalni kot na lokalnih ravneh. Tudi pri pravnih stvareh je pomembna velika mera vztrajnosti, pomembno pa se mu zdi, da je zraven, saj le tako lahko kaj spremeni.
Spremembe, ki so nazadnje vodile do odbora inPlaninec, so se zanj začele že leta 1981, ko je v Bavščici končal tečaj za mladinskega planinskega vodnika. Takrat so do njih prišli iz internata slepih in gluhih ter jih prosili, če bi jih peljali v gore. »Trije smo se javili in jaz sem s tem nadaljeval.«
Prava mera pomoči
Ob prvih aktivnostih odbora inPlaninec je bilo sprva vodnike, ki so se prvič srečali z invalidi, precej strah. »Pa kaj, če se zgodi to, pa tisto … Ravno zato pa smo uvedli najrazličnejša izobraževanja in jih imamo ves čas.« Izobražujejo se vsi, ki so vključeni v projekte in tudi drugi zaposleni v izobraževanju in socialnem varstvu. »Imamo denimo tridnevna izobraževanja za delo z invalidi, vsi vzgojitelji in profesorji pravijo, da bi to že davno morali imeti. Imamo usposabljanja za prostovoljce, ki so zraven kot spremljevalci. To so zelo različni profili, od delavca, kmeta, doktorja naprej. Tudi nekateri invalidi se vključujejo kot spremljevalci.« Na usposabljanjih predavajo tudi invalidi, saj ima veliko večji vpliv, če sami povedo, kakšno podporo potrebujejo od spremljevalcev. »Danes se je najbolj bati spremljevalcev, ki se mu človek, invalid, smili in ga pomiluje. Nekateri invalidi to izkoristijo. In ko je spremljevalec tako utrujen, da ne more nič več, mu rečejo: 'Ti si zanič.' Seveda sledi razočaranje. Za vsakega invalida se ve, do kje rabi pomoč, kaj pa lahko sam. Potem moraš kot spremljevalec postaviti mejo ali pa ti jo mora pomagati postaviti kak mentor.«
Jurček Nowakk invalidov ni nikoli pomiloval. V stiku z njimi je bil že od samega začetka. V sosednji hiši na vasi je pol leta za njim na svet privekal Ludvik, ki je imel Downov sindrom. »Tudi po vojni se tisti, ki jim je manjkal kakšen ud, ljudem niso smilili. Vzgojen sem bil tako, da ljudje rabijo pomoč do neke meje, nekaj pa mora tudi sam. Tudi sam sem to znanje tako podajal naprej. Zelo hitro vidim, kdaj nekdo res potrebuje pomoč, kdaj pa izsiljuje. Zato sem tudi znan po tem, da se z mano ni kaj preveč dobro hecat, vsakemu povem naravnost.« Jurček pomiluje le tiste, ki so »revni na duhu« in menijo, da invalidi v hribih nimajo kaj iskati.
»Potem sva pa na istem.«
Vsaka 'kategorija' planincev in planink, ki se udeležuje pohodov z odborom inPlaninec svet občuti po svoje, izkušnje pa so velikokrat zelo intenzivne. »Slepemu se recimo najbolj dvigne pritisk, ko mu nekdo reče, kaj hodiš na vrh, saj itak ne vidiš. Njemu opišeš vrh, vse naokrog in ti čez mesec povsem natančno opiše, kako je bil obrnjen, kako je izgledalo, ko mi to že zdavnaj pozabimo.« Sicer pa se s slepimi ni kar tako šaliti, saj tudi sami zelo obvladajo črni humor. »Je slepi Miha vprašal Štefana, spremljevalca, ko smo šli na Črno prst, kaj on vidi. Pravi Štefan: 'Nič, ker je taka megla.' Miha pa: 'No, potem sva pa na istem.'«
Tudi ljudje z nevrološkimi motnjami hribe, gore doživljajo zelo močno. »Za neko avtistično dekle so vsi mislili, da nič ne govori oziroma je govorila zelo nepovezano. Ko pa smo odprli vrata planinskega doma in so se videle Kamniško-Savinjske Alpe vse do Triglava, je rekla: 'Kako velik je svet.' Vsem naokrog je šlo na jok.«
Tudi za gluhe v projektu Gluhi strežejo, ki se je do zdaj odvijal v šestdesetih planinskih kočah, so bile notranje spremembe očitne. »Ogromno so pridobili na samopodobi. Ko priletijo iz bajte do tebe, skoraj pokleknejo in se ne nehajo zahvaljevati. Tako pomembno jim je pokazati, da so tudi oni zmožni delati. Njihova hvaležnost je res globoka.«
Jurček Nowakk je v hribe popeljal ljudi vseh vrst invalidnosti. Od leta 2015 je bilo z njimi med pet in šest tisoč ljudi, nekateri od njih po večkrat. Po vseh letih dela kot planinski vodnik velikokrat reče, da s seboj raje pelje avtobus invalidov kot pa kombi otrok druge ali tretje triade osnovne šole. »Je veliko lažje, manj dela in tudi na koncu so veliko bolj hvaležni.«
