Ne glede na predstavljene možnosti je politična stvarnost trenutno takšna, da interesi velikih članic evrskega območja dajejo prednost konceptu ožjih ekonomskih in političnih povezovanj znotraj formalno sicer enotne EU. Razlikovanje bo večplastno, najprej med državami evroskupine in preostalimi državami in potem znotraj evroskupine med centralnimi in perifernimi državami. Za obstoj evropskega projekta bo tako bistveno, čeprav se zdi kontradiktorno, ali se bodo države v območju evra znale izogniti znani zaporniški dilemi. Gre za poznan problem, da racionalni subjekti ne zmorejo sodelovati, tudi če je jasno, da bi to bilo v njihovem skupnem interesu, ampak raje iščejo boljši rezultat zase z medsebojnim tekmovanjem oziroma nasprotovanjem. Konkretno se to kaže kot vztrajanje centralnih držav (na primer Nemčije) pri politiki fiskalnih pravil in dolžniških omejitev in kot razmišljanje nekaterih v perifernih državah (na primer Francija, Italija) o nujnosti izstopa iz evrskega območja.
Bistveno za uspeh projekta tesnejšega povezovanja držav z evrom je, da upoštevamo doseženo raven ekonomske integracije in se izognemo slabostim izključujočih se ekonomskih konceptov. V nasprotnem primeru bodo periferne države razmišljale o izstopu iz evrskega območja na temelju sicer navideznih prednosti ponovne uvedbe lastne valute. Lastna valuta in neodvisni denarna in fiskalna politika naj bi omogočili obnovitev cenovne konkurenčnosti z začetnim razvrednotenjem nove, domače valute, lažje financiranje javnofinančnega primanjkljaja in boljšo kontrolo javnega dolga, izraženega v domači valuti. Zanemarjajo pa se bistvene ekonomske in institucionalne omejitve. Ne upošteva se, da prehod na lastno valuto pomeni tveganje pretvorbe obstoječega dolga v novo valuto, kar lahko povzroči izreden dvig obrestnih mer na kapitalskih trgih za refinanciranje tega dolga in padec kredibilnosti nove ekonomske politike.
Zato lahko pride do hitrega dviga inflacije in izničenja učinka razvrednotenja nove valute ter izrednega poslabšanja fiskalne bilance in potencialne gospodarske rasti. Izstop iz evrskega območja tudi pomeni, da nacionalna centralna banka ne more več računati na ugodnosti iz poravnalnega sistema ECB-Target2 in da mora ob zamenjavi valute odplačati ves presežek financiranja drugih centralnih bank v evrosistemu zaradi preteklih plačilno bilančnih primanjkljajev in neto odtokov kapitala iz domačega bančnega sistema (na primer za Italijo to pomeni 360 milijard evrov). Poleg tega se v takem primeru močno podražijo kreditna zavarovanja, saj investitorji lahko ocenijo uvedbo nove valute kot trenutek nezmožnosti odplačila obveznosti v evrih, ki je mednarodno priznana rezervna valuta. Posamičen izstop iz evrskega območja, četudi velike periferne države, je torej slaba rešitev za to državo in za celotno evrsko območje.
Slaba rešitev je tudi vztrajanje pri politiki fiskalne konsolidacije s predpostavko, da je to edini pravilni odgovor za ekonomske težave po gospodarski krizi. To namreč sili druge države evrskega območja v enako fiskalno politiko ob drugačnih, slabših makroekonomskih kazalnikih in torej pomeni neenakomeren razvoj vsega območja. Namesto konvergence njihovih gospodarstev prihaja do divergence med njimi in do vse pogostejših nasprotij glede usmeritve denarne politike ECB in ekonomskih priporočil evropske komisije posameznim državam. Zdi se, da vztrajanje pri takšnem konceptu ekonomske politike lahko pripelje do tega, da se Nemčija in še nekaj manjših držav evrskega območja dejansko ekonomsko »odcepijo« od drugih članic tega območja. To ni dobro, saj bi se njihova valuta močno okrepila glede na druge valute, kar bi negativno vplivalo na trgovinske tokove znotraj EU in zmanjšanje gospodarske aktivnosti v teh državah.
Izhod iz opisane dileme torej ni poudarjanje razlik v ekonomskih konceptih, predvsem med nemškim in francoskim, ampak iskanje najmanjšega skupnega imenovalca za uspešno delovanje ekonomske in monetarne unije (EMU). To je gotovo prenovljena ekonomska paradigma, ki bo na eni strani zahtevala odgovornost držav članic EMU za lastne javne finance in inflacijo glede na evrsko povprečje. Na drugi strani pa bo definirala jasne skupne mehanizme za obrambo evra pred zunanjimi šoki in za pomoč državam, ki zaidejo v finančne težave ob vnaprej znanih pravilih igre. Pri tem sta bistveni dve stvari: do končnega pozitivnega rezultata moramo priti po poti sodelovanja in ne tekmovanja ekonomsko ter politično neenakovrednih subjektov in končni rezultat mora odpirati priložnosti za vse in odpraviti pravilo diktata močnejših.
Navedeno bo zelo verjetno zahtevalo prenovo lizbonske pogodbe in enakopravno vključitev razvojnih in socialnih ciljev kot protiutež sedaj prevladujočim ciljem konkurenčnosti, inovativnosti in fiskalne stabilnosti. Če bo proces uspešen, bo Evropa različnih hitrosti postala Evropa enakih priložnosti za vse.
