V Mariboru nato vseeno zamudiš vlak do Ljubljane, kajti sedem dodatnih dolin na avtobusu traja kakor tri krasne. Posreči se ti štop, kar povzroči, da v prestolnico navsezadnje prispeš prezgodaj. Vse zaprto, naokoli pa januar. Čakaš, da mine, ko skozi steklo zagledaš znani obraz.
Zygmunt?!
V recepciji hotela Slon ni nikogar, le on, ki sedi v fotelju in bere časopis. Am… Ljudje so sitni, ko jih zmotiš med jutranjo rutino, vse, kar dobiš, je nezainteresirani vzdih. Profesor… ? Kako naj rečeš; vozač si, ki v torbi nosi knjigo. Pred leti si jo našel v mobilni knjigarni sobotnega bolšjaka Sinigaglia v Milanu: Vite di scarto, Odvečna življenja. Bral si jo, v italijanščini, ker slovenskega prevoda ni, v Berlinu, ker je tam ena od tvojih postaj, in podčrtal toliko, da si na koncu podčrtal skoraj vse.
»Težnja po obilju se je sprevrgla v obilje odpadkov, pri čemer odpadki niso le predmetni – sodobna družba je prav tako polna odpadnih, odvečnih ljudi, brezposelnih, brezdomcev, upornikov, migrantov, ostarelih, mladih, ljudi brez prihodnosti. Preživetje moderne družbe bo odvisno od njene učinkovitosti pri ravnanju z odpadki.«
Profesor Bauman?
Ogleduješ si belo glavo s pipo v ustih in skušaš sešteti dva plus dva. Vozač si in iz torbe potegneš knjigo iz Milana, ki si jo čez Berlin in Jurovski Dol prinesel s seboj, da bi jo na faksu pokazal mentorju diplome. Pomisliš na vse ukinjene javne prevoze, ki so te v tisoč kilometrih pripeljali do sem, in primerjaš ime na platnici s človekom v fotelju. Na čuden, brezmejno povezani način se pojma ujemata. Bela glava s pipo prikima. Ne da bi odložil časopis, gospod v fotelju v knjigo napiše posvetilo in podpis. Medtem ko kramljata o tem in onem, daje vtis, kot da v življenju ni običajnejše stvari od srečanj ob sedmih zjutraj. Dobi te na finto. Pogovarjaš se, kot se pogovarjajo sopotniki, vozači, na ti. Pozabiš, kar si hotel vprašati.
Odrineš proti faksu, kjer te seznanijo, da je tvoj mentor diplome do nadaljnjega na bolniški. »Kakšna škoda,« reče gospa v referatu, »lahko bi si prihranili vso to pot!« Preden bi lahko bilo prepozno, skočiš na vlak nazaj. 15 ur kasneje med čakanjem na zvezo na Dunaju v časopisu opaziš notico, ki ti razloži, kaj je gospod iz fotelja tistega dne, 12. januarja 2011, počel v Ljubljani. Ne moreš se znebiti občutka, da si ga »zamudil«. Nisi vedel, da je popoldne predaval na Filozofski fakulteti (le kako, presneto, nisi vprašal?!), in si šel na vlak. V Ljubljani si kvečjemu trikrat na leto in prav na ta dan… Šest let kasneje ob sedmih zjutraj v berlinskem časopisu prebereš, da je Zygmunt Bauman, človek židovskih korenin iz Poznana, ki je nekoč zbežal pred nacisti v Varšavo in nato pred poljskimi antisemiti v Tel Aviv in nato Anglijo, umrl v Leedsu.
Odpreš knjigo s posvetilom. »Preživetje moderne družbe bo odvisno od njene učinkovitosti pri ravnanju z odpadki, pri čemer odpadki niso le predmetni...« Veliko Evropejcev nikoli ni bralo Baumana, pa so kljub temu odlično usvojili poanto: obravnavati sočloveka kot smet. Ključno pravilo ravnanja s smetmi se imenuje »ne na mojem dvorišču«. Odvažati kar najbolj stran od oči, da se lahko proizvede še več smeti. Smeti deponiramo, recikliramo in sežigamo. Ne glede na metodo pa predvsem zakasiramo.
V enem svojih zadnjih intervjujev je Bauman, ki smo ga izgubili v tem mesecu, dejal, da danes Evropo še najbolj povezuje Islamska država. Med vsem, kar bi lahko imeli skupnega, nam je najbolj skupen teror, ki se napaja iz neznanja, nemoči in ponižanja odvečnih življenj. Njegova gonilna sila so mladi, ki jim terorizem ne more ponuditi prihodnosti, a jim kljub temu ponuja več kot sodobna Evropa: smiselno smrt. Vzdrževanje situacije, ki ljudem vsakodnevno krati človeško dostojanstvo, je kolaboracija s terorizmom, ki ga mnogi Evropejci imenujejo islamski.
V življenju povprečnega vozača sodobne brezmejne Evrope je danes veliko ukinjenih povezav, še posebej javnih. Pri tem ne gre le za javni prevoz, ki v svoji konservativnosti ohranja nekaj globoko progresivnega – pozicijo, ki niha med »Ne moti voznika med vožnjo« in »V primeru nevarnosti razbij steklo«. Če ne motiš voznika, še ne pomeni, da ti ne bo treba razbijati stekla. Pogosto je resničnost povsem drugačna. Voznika je treba motiti, med vožnjo, z razbijanjem stekla, da primer ne pripelje do nevarnosti. A kar kljub ukinjanju povezav povprečnega vozača sodobne Evrope ohranja v gibanju, je živi stik, naključno srečanje ob sedmih zjutraj, knjiga, časopis, sopotnik na ti. Beseda, ki da besedo, da omogoči dejanje.
S to popotnico, vozač, odrinem. Če je verjeti voznemu redu, odslej na tej strani vsak drugi torek. Le kam to pelje, oh, kdo ve.
