Seveda je bila čestitka obeh evropskih voditeljev skrbno spisana v njunih kabinetih, Juncker pa v nasprotju s Tuskom javno rad pove, kaj on misli, da EU misli o pomembnih notranjih in zunanjih zadevah, naj bo o »diktatorju« Orbanu ali nevednem Trumpu, ki »misli, da je Belgija evropsko mesto«. In tokrat sploh ni dvoma, da Unija – no, vsaj njena vladajoča večina z izjemo Orbana – misli enako kot predsednik njene komisije. Namreč da je nerazgledan del Američanov izvolil neotesanca, ki ga bo pač treba dodobra obrusiti, da ne povzroči še mnogo večje škode, kot jo je že s svojo predsedniško kandidaturo.
Zorni kot je lahko tudi povsem drugačen. Da je Američanom njihova zastarela volilna matematika med dvema nesporno slabima izbirama v ospredje potisnila boljšo, četudi nepredvidljivo. Predvidljiva s Hillary Clinton je namreč pomenila zgolj nadaljevanje šestnajstletne globalne politične agonije, ki je svoj miselni vrhunec doživela že leta 2009 z Obamovo Nobelovo nagrado za mir, stvarnega pa od Libije do Sirije in Ukrajine ter z evropskimi zidovi pred begunci. A verjetno bosta Juncker in EU za takšno spoznanje potrebovala več kot dve leti, ker nočeta razumeti, kako Evropa od padca berlinskega zidu ali vsaj tragičnega enajstoseptembrskega terorističnega napada na ZDA sem sploh deluje.
Nekako tako namreč kot Matthew McConaughey v vlogi 35-letnega Trippa, ki se mu nikakor ne uspe odseliti od staršev, zapustiti udobnega gnezda in se osamosvojiti. Še več, ponosen je na to, da ga ljubeči starši ujčkajo. Z Obamo je EU dobila pametnega, zabavnega in nadarjenega partnerja, podobno kot Tripp s Paulo, ki so jo starši sicer skrivoma najeli, da ga spravi od doma. Trump je trenutek, ko Evropa izve, da jo (resda krušni) starši izganjajo iz gnezda, kar je bilo pozornim gledalcem jasno že vse od leta 2008, ko ji je ljubezen do prvega temnopoltega ameriškega predsednika zameglila pogled. Američani so mu zgolj verjeli, da njegov »change« res pomeni spremembo, ker je niso dobili, so pač podprli tistega, ki z njo sicer ni opletal, jo je pa z vsemi svojimi ravnanji napovedoval.
EU v najbližji prihodnosti čakajo štirje pomembni vnaprej znani preizkusi – ob italijanski ustavni reformi ter nemških in francoskih volitvah še odpisovanje grških dolgov in seveda brexit. Nobeden z ZDA nima nikakršne povezave, vsak posebej pa lahko prinese novo obupavanje nad Unijo in zmedo v njej. Izvolitev Trumpa je dobrodošlo opozorilo, da gre zapustiti resda varno gnezdo, spleteno med prvo hladno vojno in razširjeno za drugo, ter se osamosvojiti. Ne gre, da bi s tem usahnila čezatlantska ljubezen, le skupno gospodinjstvo zaradi različnih interesov postaja zlagoma nevzdržno in lahko privede do neželenega poloma. Ta je bil že nakazan pred ducatom let z Rumsfeldovo delitvijo Evrope na staro in novo. Iz nje pa je prišla takšna, kot je danes. Cmerasta ob Trumpu, ki ga bodo ob prvi priložnosti najverjetneje odslovili sami republikanci. Morda prav zaradi Nata in Rusije, a res z računom, izstavljenim prav Evropi.
