Pri osnutku nove evropske ustave, ki ga je napisal nekdanji ustavni sodnik dr. Peter Jambrek in ki ga je predsednik države Borut Pahor ob napovedi vnovične predsedniške kandidature vključil v svojo Ljubljansko pobudo, gre za nov poskus postavitve ustavnega ustroja nadnacionalni entiteti EU. Ta podobno kot neuspela evropska ustava Giscarda d'Estainga iz leta 2004 združuje dve glavni pogodbi EU in listino temeljnih pravic v pregleden dokument ter jasneje zarisuje kompetence in razmerja moči med institucijami EU in nacionalnimi državami.
Kot glavne novosti Jambrek predlaga uvedbo dvodomnega parlamenta, neposredno voljenega predsednika EU, zamenjavo evropske komisije z demokratično legitimnejšo evropsko vlado in oblikovanje skupne evropske varnostne politike, vključno z lastno vojsko. Da Pahorju podeljevanje izvodov nove ustave med srečanji z glavami evropskih držav, nazadnje z avstrijskim Van Der Bellnom, daje težo, ni dvoma. Jambrekov izdelek namreč povzema tudi marsikatero zamisel, ki v evropskih ustavnih krogih že dolgo velja za dobro. Kljub vsemu pa se v trenutnih razgretih političnih razmerah ter v pričakovanju prelomnih nacionalnih volitev v treh pomembnih državah članicah, Nizozemski, Nemčiji in Franciji, postavlja vprašanje izvedljivosti tako ambicioznega projekta.
Evroskepticizem kot ovira
Tesnejše evropske integracije naglas ne zagovarja nihče več, tako da bi se glavne evropske strankarske skupine vsaj v grobem morale strinjati z Jambrekovim predlogom, ki vzpostavlja ravnovesje med bolj demokratičnimi institucijami EU in avtonomnimi državami članicami. Zelo malo verjetno pa je, da bi se v času naraščajočega evroskepticizma želele izpostaviti kot zagovornice postopka za sprejetje nove ustave EU, ne glede na njeno vsebino, saj ankete kažejo, da omenjanje daljnosežnejših načrtov z EU v zadnjem obdobju še dodatno odtujuje njihove volilce.
V Evropski ljudski stranki (EPP), ki je pravkar zapolnila mesto predsednika evropskega parlamenta in v kateri je kar pet naših poslancev, so pojasnili, da so za Ljubljansko pobudo slišali od slovenskih kolegov, a zamisel še ni bila obravnavana na ravni evropskega parlamenta. In čeprav so še vedno prepričani, da bi Evropejci pridobili z večjo politično in ekonomsko integracijo, se bojijo, da duh časa preprosto ni pravi za tak projekt: če je prejšnja ustava na nacionalnih referendumih padla kljub splošnemu proevropskemu razpoloženju po uspešni uvedbi evra, so danes razmere čisto drugačne, menijo v EPP. V skupini socialistov in demokratov (S&D), ki je bolj naklonjena reformam EU in ki ji pripada naša poslanka Tanja Fajon, o obstoju novega osnutka ustave sploh še niso bili obveščeni, klub temu pa so brez težav sklenili, da se o takšnih stvareh ne bo razpravljalo, dokler se ne razčistijo vsaj osnove pri pogajanjih o brexitu. Njihov poslanec Jo Leinen, ki se ukvarja z ustavnimi zadevami, meni, da bi prav nov predlog ustave lahko sprožil osvežujočo debato o naši skupni prihodnosti. Vendar je verjetneje, da je odpiranje novega ustavnega postopka v bližnji prihodnosti, zaradi drugih političnih prioritet evropskih poslancev, nemogoč izziv, ki bi prihodnost EU prej ogrozil kot izboljšal.
Težave tudi na terenu
Na še več težav lahko osnutek nove ustave naleti na nacionalni ravni. Pri nujni ratifikaciji ustave v državah članicah bi se države najbrž sporekle okoli skupne zunanje, varnostne in azilne politike, ob katerih se bodo odločale volitve leta 2017 v Franciji, Nemčiji in na Nizozemskem. Nemška kanclerka Angela Merkel je v boju za glasove svoje progresivno stališče do beguncev že prikrojila, zato je nemogoče pričakovati, da bi kateri od francoskih predsedniških kandidatov, vključno z zagovornikom ideje Manuelom Vallsom, v svojo predvolilno kampanjo vključil tako ambiciozen predlog, kot je oblikovanje skupne evropske vojske in azilne politike v sklopu nove evropske ustave. Spomnimo, prejšnji poskus sprejetja ustave EU je padel na referendumu tudi v Franciji, in to v času, ko je bila tam podpora povezavi največja. Danes, z Marine le Pen v vzponu, pa se bodo Francozi na predsedniških volitvah aprila izrekli o tem, ali EU sploh še želijo imeti. EU po mnenju nekaterih res potrebuje nov institucionalni okvir, vendar bi bila kratkoročno za pridobivanje državljanov na svojo stran dovolj že sprememba posameznih politik. Sem spadajo dokončno slovo od varčevalnih ukrepov, večja pozornost do poražencev globalizacije in boj proti rastoči neenakosti. Vendar pa je ta izid v letu, ko je Evropska ljudska stranka spet na čelu treh glavnih institucij EU, enako neverjeten.
