Nedavno je bila Slovenija pred strasbourškim sodiščem obsojena, ker določena oseba na sodniški funkciji na določenem sodišču v skoraj četrt stoletja ni niti začela kazenskega postopka na temelju tožbe ženske, ki jo je član družine od majhnega in dolga leta spolno zlorabljal. Kolikor vem, se tudi tokrat v sodni veji oblasti po tem ni nič pomembnega zgodilo – kot posledica tega dejstva.
Pred dnevi sta zakonca (v javnosti znanem primeru Šilih) sklenila poravnavo z državo. Z njo čast in ugled sodstva rešuje predvsem resorni minister – politični funkcionar. Razlog? Ne samo da sodna veja oblasti ni želela sodno procesirati tožbe zakoncev zaradi smrti njunega otroka med njegovo zdravniško obravnavo – tega sodna veja oblasti ni storila (ni želela storiti?!) niti po tem, ko so starši v mukotrpnem procesu dosegli sodbo strasbourškega sodišča o tem, da je takšno ravnanje domačih sodišč pravno nevzdržno. Kolikor vem, se tudi tokrat v sodni veji oblasti nič pomembnega ni in se ne bo zgodilo – kot posledica teh dejstev.
Pred dnevi je bil na prostost iz pripora izpuščen državljan, doktor znanosti, ki je bil skoraj dve leti brez prostosti – svobode. Razlog? Policija in tožilstvo sta vztrajala, da je prav on pravi in edini utemeljeni osumljenec za storjeno kaznivo dejanje, ustavno sodišče pa ni samo enkrat odločilo, da razlogi za odvzem prostosti ne le niso bili dovolj utemeljeni, ampak sploh niso bili utemeljeni. Skoraj dve leti v priporu!? Ob popolnem sodniškem in tožilskem neupoštevanju odločitve ustavnega sodišča! Kolikor vem, se po tem na tožilstvu in v sodni veji oblasti ni nič pomembnega zgodilo – kot posledica teh dejstev.
Ustavnosodna praksa, ne komunistični manifest
V slovenski ustavi je zapisana tudi jasna pravna zaveza, ne le politična obljuba, da država Slovenija je in bo tudi učinkovita »socialna država«. To, kaj natančno pomeni ta zaveza in kako jo pravno razumeti, jasno in nedvoumno izhaja iz osrednjega pisnega vira za razumevanje slovenskega ustavnega reda – iz knjige Komentar Ustave. Seveda tudi iz ustavnosodnih precedensov (o tem sem v Objektivu že pisal). A žal ne iz vseh ustavnosodnih precedensov. Med precedensi iz prvega obdobja delovanja slovenskega ustavnega sodišča in precedensi iz zadnjega obdobja je namreč otipljiva razlika. V prvem obdobju so bili sodnice in sodniki (vsaj tako se zdi) bolj odločni, bolj pogumni in bolj aktivni pri ustavnosodni razlagi temeljnega ustavnega načela socialne države in temeljnih socialnih in ekonomskih pravic. Ustavnemu načelu socialne države so priznali enakovredno normativno moč kot načeloma pravne države in demokratičnosti. Socialne in ekonomske pravice so označili za enakovredne političnim in državljanskim pravicam. Državi so pripisali ustavnopravno obveznost, da z aktivnimi ukrepi, predvsem zakonodajo in različnimi politikami, kakovostno in učinkovito ureja socialna vprašanja, nudi socialno pomoč tistim, ki so takšne pomoči najbolj potrebni, in oblastno preprečuje prevelike socialne razlike v državi.
Zato zavzemanje za takšno filozofijo socialne ustavne demokracije ne pomeni sklicevanja na kakšen komunistični manifest ali socialistični pamflet, pač pa na rezultate pravotvorne dejavnosti ustavnega sodišča in njihove teoretične komentarje. Odločitve ustavnega sodišča v sedanji sestavi pa v marsikaterem pogledu odstopajo od teh precedenčnih in teoretičnih izhodišč. Mislim predvsem na preprečitve referendumskega odločanja o nekaterih ekonomskih, finančnih in socialnih ukrepih države, tudi na nedavno odločitev v zadevi izbrisa podrejenih obveznic in pa na sklepe o zavrnitvi ustavnih pritožb, v katerih so se zatrjevale kršitve socialnih ali ekonomskih pravic. Z odločanjem rednih sodišč tudi ni drugače.
Odločanje, mišljenje in ravnanje vsakokratne strankarsko-menedžerske koalicije, ta zadnja ni izjema, prav tako odstopa od omenjenih socialnih poudarkov ustavnopravne identitete države Slovenije, zapisanih in načrtovanih ob osamosvojitvi. Tudi pri politiki ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Samo en osupljiv primer: če mora skrb za politiko brezplačnega toplega obroka v šolah za večje število učenk in učencev, ki sicer živijo v revščini, prevzeti civilna družba, na primer društvo Petka za nasmeh, pristojno ministrstvo in vlada ne ravnata socialno, ker sta se pripravljena z društvom o tem dogovarjati, ampak ravnata izrazito nesocialno in zato protiustavno, če obstoj takšnega in tolikšnega problema sploh dopuščata. V tem moramo prepoznati razlog za kritično zaskrbljenost.
Sporna republikanska politika
Prepoznati moramo tudi druga strankarska ravnanja in držo, ki so pomembni za oceno o spoštovanju ustavnih zavez države. Ustava ob tem, ko določa, da mora biti Slovenija pravna in socialna država, določa tudi, da je »demokratična republika«. Besedi – in koncepta – »republika« in »demokracija« še zdaleč nista sopomenki. Komentar Ustave (avtor prof. Peter Jambrek) pojasnjuje, da je za razumevanje oznake »republika« v ustavi bistveno le formalno razumevanje republike kot pojmovnega nasprotja od monarhije. »Oblast ni v interesu posameznika ali določene skupine ljudi.« Vsakokratna politična (javna) oblast potrebuje za svoj obstoj in delovanje pravno veljavno legitimacijo, ki jo lahko utemelji le ljudstvo. Zato mora biti »ureditev skupnega življenja ljudstva odraz njegove svobode in samoodločbe«.
V socialni ustavni demokraciji to pomeni (tudi po ustavnosodnih precedensih) »enako svobodo« in svobodo v čim večji socialni enakosti. To mora zagotoviti država kot socialna država, ki z ukrepi socialne politike in z zaščito socialnih pravic ljudem omogoča, da sploh lahko živijo kot svobodni in da sploh lahko uresničujejo temeljne pravice (politične, državljanske, socialne, kulturne, ekonomske, okoljske), ki so v funkciji te svobode – in takšne svobode; enake, v politični enakosti.
Ustavno predvidena vsebina slovenske države je demokratičnost, ne republikanizem. Slednji predvideva znatno manjšo aktivno skrb države na področju socialnih pravic in svoboščin za vse ter jih v večji meri prepušča zakonitostim trga in zmožnostim posameznikov. Namesto da bi se republikanska država trudila za vzpostavitev čim večje socialne enakosti in s tem osebnega socialnega dostojanstva ljudi, je odločena poskrbeti le za politične pogoje in pravne temelje domnevno enakih »izhodiščnih možnosti«. Svobodo razume predvsem kot svobodo poslovanja, pridobitništva in zaslužkarskega menedžerstva. Zato se niti ne trudi preprečevati oligarhije, plutokracije in velikih socialnih razlik v družbi. Sodišča pa državo pustijo pri miru glede socialne, ekonomske in finančne politike ter prakse. Republikanizem ne pozna doktrine o pozitivnih obveznostih javne oblasti v funkciji socialne države in zaščite socialnih pravic. Republikanska politika velike socialne in premoženjske razlike pripiše neuspehu posameznikov pri izkoriščenju začetnih možnosti, slabim odločitvam ali neljubim naključjem. Vrh republikanizma je tako formalna, pravna enakost, ne dejanska – politična; to je v demokraciji. Republika stavi na svobodo družbenega imetja in prilaščanja. Prav svoboda v politični, socialni in ekonomski enakosti pa je zadeva demokracije. Itd.
1
Slovensko oblastno strankarstvo in sodne institucije, žal pa tudi ustavno sodišče, v zadnjih letih okrepljeno zavzemajo republikansko držo namesto demokratične: od odnosa do socialnih politik in socialnih pravic, delovanja finančnih ustanov, ustanov za kvazinadzor nad finančnimi ustanovami in trgi prek elitističnega neokorporativizma do razmerja z nedemokratično in avtokratično birokracijo v Bruslju in mednarodnih trgovinskih sporazumov. Tudi v smislu etike ponesrečeno, do slovenske ustavne identitete skoraj prezirljivo in politično nedostojno takojšnje čestitkarsko povabilo novoizvoljenemu predsednika ZDA, da hitro in čim prej obišče Slovenijo, je mogoče misliti v tem oziru – republikansko. Zatorej neskladno z ustavnimi temelji in izhodišči slovenske države.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen kot univerzitetni učitelj na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti. 1 Podrobneje o tem T. Kuzmanić, v: Možnosti politike danes (Ur. A. Teršek in T. Kuzmanić), Univerzitetna založba Annales, Koper, 2015. Nedavno pa A. Teršek, Republika in-ali demokracija?, IUS-INFO Kolumna, 9. december 2016.
