V letu 2017, ko naj bi Slovenija naposled »proizvedla« več kot že kar daljnega leta 2008, bo napovedana rast v odstotkih okroglo dvakrat nižja kot v domnevno zlatih letih sredine prejšnjega desetletja. S tem, da smo »tiger«, se ne moremo spet hvaliti. Ali pač? Pravzaprav se lahko. »Kitajska« rast tistih let, s katero smo se namenili ujeti priključek s povprečjem EU, je temeljila na zadolževanju države (avtocestni križ, med drugim) in še bolj zasebnega sektorja (tajkunski monópoli). Pa tudi na »presežni« porabi prebivalstva, ki je z nekajkratnimi dobički unovčevalo v glavnem poceni dobljene privatizacijske delnice (in s tem »podpiralo« prevzeme podjetij z nevzdržnimi finančnimi vzvodi).
Potem je prišel september leta 2008. Po njem se je, dokler je šlo, zadolževala le še država, da bi, ne vselej najbolj preudarno, ohranila socialni mir in da bi nad vodo obdržala svoje banke. In kmalu se ni zadolževal nihče več, ker je bilo predrago, že najeta posojila pa je bilo treba začeti vračati. Ustavil se je izvoz, BDP je močno padel, zategnjene javne finance so krepko znižale domačo porabo.
O tem, ali bi šlo tudi drugače, z manj »papeškim« upoštevanjem navodil evropske komisije, se je in bi se še dalo razpravljati. Denimo o tem, ali smo državni banki sanirali s preveč javnega, davkoplačevalskega denarja. Morda smo ju, nemara smo res bili nekakšen poskusni zajček, ki bo še nekaj let z visokimi obrestmi odplačeval svojo naivnost, a predaleč v teorije zarote in pete kolone ne kaže riniti. Dolgo pred krizo smo imeli imenitno priložnost za dober denar prodati NLB (in tudi NKBM), pa smo njenega kupca izigrali. Kupca, ki je resda nato sam nasedel na čereh finančne krize, a je moral vso državno pomoč vrniti. Drugače rečeno, če bi, ko smo nos s sposojenim denarjem visoko vihali, državni banki prodali, dokapitalizacije ne bi bile davkoplačevalski problem in imeli bi več javnofinančnega manevrskega prostora.
Seveda je tudi to pripomba, »kaj bi bilo, če bi«, le da ta »zgodba« še ni končana. Če tukaj zanemarimo francoske in nemške volitve, brexit, brezno, pred katerim so italijanske banke, in ves čas »tlečo« Grčijo, pa tudi Donalda Trumpa, Opec in kar je še vseh mogočih potencialnih političnih in gospodarskih detonatorjev naslednje globalne recesije, bo celo ta vlada – kot rečeno, ob razmeroma stabilnih »zunanjih okoliščinah« – javne finance kratkoročno znala obdržati pod nadzorom. A dolgoročno njihova stabilnost ni odvisna od tega ali onega parafa z zdravniškimi in drugimi sindikati javnega sektorja ter od te ali one »sproščene« proračunske postavke. Ali od fiskalnega pravila.
Ne, vzdržnost slovenskih javnih financ je usodno odvisna od tistega, kar tej vladi (letos izdatno dokazano) ne gre od rok. Tudi nobeni drugi ni šlo kaj prida, a to ne more biti uteha, prej dodaten razlog za skrb. Gre za zdravstveno in pokojninsko reformo, gre za upravljanje državnega premoženja in v tem okviru za poslovanje SDH in DUTB ter prodajo NLB, skratka za »zunajproračunske stvari«, za katere ne zadostujejo računovodski prijemi in obvladovanje excela. Niti žilavost izvoznega gospodarstva.
Sedanja rast gospodarstva je, drugače kot rast pred desetimi leti, »realna«. Letošnji proračunski primanjkljaj je tako po svoje »vreden« več kot takratni presežek. Smo pa oba drago plačali. Vsaka šola stane, a ni gotovo, da smo osvojili vse lekcije.
