Večina Ljubljančanov ime Galjevica povezuje s športno dvorano na Rudniku ali z rokometnim klubom Krim. A to ime nosi tako ulica kot tudi mestni predel. Leta 1903 so tako poimenovali ulico, ki poteka od Dolenjske ceste do Jurčkove ceste, imenuje pa se po potoku Galjevec ali po domače Galevc, ki teče pravokotno na ulico in jo prečka nekje na polovici. Pozneje se je to ime preneslo tudi na naselje, ki je zraslo ob ulici.
Delavska kolonija v Žuljavi vasi
Galjevica je zelo zanimiv predel Ljubljane. Tam je bilo sprva namreč eno najbolj znanih barakarskih naselij v mestu, ki se je pozneje razvilo v delavsko kolonijo. Njegova zasnova je vidna še danes, segalo pa je od ulice Galjevica vse do današnje Ulice borcev za severno mejo ter od železnice do potoka. Ta del zemlje je bil po dolžini razdeljen s štirimi ulicami, ki so ostale do zdaj, med njimi pa so bile poti. Domačini ta konec karlovškega predmestja še vedno imenujejo stara Galjevica, v preteklosti pa se je za naselje uporabljajo tudi ime Žuljava vas.
V sedemdesetih letih so na etnografskem oddelku Filozofske fakultete podrobno raziskovali zgodovino in etnografijo tega naselja. V začetku osemdesetih pa je etnologinja Mojca Ravnik zbrano gradivo izdala v monografiji Galjevica, v kateri je mogoče prebrati veliko zanimivosti o naselju in življenju v njem.
Mesto je dalo zemljo in les
Potreba po gradnji prvih barak na Galjevici je nastala, ker je v Ljubljani primanjkovalo socialnih stanovanj, še posebno, ko se je število prebivalcev po prvi svetovni vojni skokovito povečalo. Tako je mesto sklenilo, da reveži ne bodo spali v šotorih pod Orlami. Prazno zemljo močvirskih travnikov na Galjevici, kjer so do tedaj kosili travo za mestne konje, je mesto razdelilo in dalo v uporabo brezdomcem. Med njimi je bilo veliko deložiranih družin. Mnoge med njimi so prav na Galjevici dobile sicer majhen in skromen, a pravi dom.
Prve bajte so začeli postavljati leta 1928. Časopis Slovenec je takrat pisal, da je mesto prvim deložirancem, ki so tam želeli graditi barake, dostavilo nekaj lesa in poslalo dva tesarja. V tem letu si je tam postavilo barake 23 brezdomcev. Že nekaj let pozneje je tam stalo 120 hišic, v njih pa je živelo tudi vse več železničarjev, mesto pa je prebivalcem za postavitev malo večjih hišic odobrilo tudi nekaj brezobrestnega kredita.
Žuljava vas najbolj posrečena stanovanjska akcija
Najmanjše hišice so bile velike le 20 kvadratnih metrov, v njih pa so živele cele družine in še kakšen podnajemnik se je našel. Pozneje so si nekateri zgradili večje hiše, »delavske vile« so jih imenovali, ki so imele neverjetnih 45 kvadratnih metrov površine. Vsi so morali mestu plačevati nizko najemnino, v barakah pa niso smeli opravljati obrti ali imeti trgovine. Mesto je poskrbelo za komunalno ureditev zemljišča, postavili so javna stranišča in vodnjak s pitno vodo, uredili poti, celo zgradili otroško igrišče in nasadili topole.
V tridesetih letih se je naselje iz prvotnega barakarskega naselja tako spremenilo v pravo delavsko kolonijo, s tipičnimi majhnimi hišicami in še manjšimi vrtovi, v njem pa je živelo okoli 300 družin. V Slovencu so leta 1930 zapisali, da je »Žuljava vas najposrečenejša stanovanjska akcija, ki jo je kdaj uvedla mestna občina«.
Po drugi svetovni vojni je Galjevica ostala delavska kolonija. Šele v sedemdesetih letih so začeli prvotne skromne hišice prenavljati in prezidavati v večje enodružinske hiše, ki so se začele širiti tudi v vse smeri proti Barju. Tudi zaradi tega je sedanja ulica Galjevica, ki je bila nekoč prva vrsta kolonije, prava zmešnjava različnih hišic, prizidkov, nadzidkov, plotov in vrtov, a kot soseska je lepo urejena.
