Pešci lahko sicer nadaljujejo po podhodu proti Rožni dolini, avtomobili pa parkirajo na velikem parkirišču ob neuresničenem projektu ureditve prostora Tobačne tovarne. Prav to je močno povečalo promet po sicer mirni stanovanjski ulici, ki ima na eni strani meščanske vile, na drugi socialistične bloke. Na ulici je tudi nekaj znamenitih hiš, med njimi je vila na hišni številki tri, kjer je zdaj sedež Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture. Vilo Perhavec, kot se imenuje, je leta 1932 zgradil v svojem času zelo cenjeni arhitekt Josip Costaperaria. Stavbo z ravno streho in razgibano fasado so mnogo let kasneje prenovili po načrtih biroja Bevk in Perović in je zdaj lep okras ulice, ki so jo leta 1928 poimenovali po zdravniku Ivanu Oražnu.
Oražen se je rodil na Dolenjskem, v Kostanjevici na Krki, kot nezakonski otrok bogatega sodnika, ki pa ga ni hotel priznati. Mati ga je poslala v šolo v Ljubljano, a ga je le stežka vzdrževala. Oražnu so med šolanjem pomagali bogati Ljubljančani z žepnino, prebivališčem in kosili. Pod svojo okrilje ga je vzela pivovarska družina Auer. In ne le da se je kasneje družbi za to zahvalil z ustanovitvijo sklada in tem, da je njihove nepremičnine zapustil kot dijaške domove učencem, pri Auerjih je spoznal tudi svojo prihodnjo ženo, hčerko pivovarja – Evgenijo.
Po gimnaziji je šel na študij medicine na Dunaj, kjer pa se je moral preživljati sam. Morebiti je zato študiral kar enajst let. Ko se je kot porodničar in kirurg vrnil v Ljubljano, se je zaposlil v deželni bolnišnici.
Mecen medicincev in sokol
Bil je sokol, celo vodja slovenske in jugoslovanske sokolske zveze in »slovenski agitator«, kakor so ga označili med prvo svetovno vojno zaradi protiavstrijskih stališč. Po vojni je zapustil bolnišnico in svoje delo nadaljeval v zasebni praksi, bil pa je tudi med pobudniki ustanovitve medicinske fakultete v Ljubljani.
Evgenija ga med študijem ni čakala, temveč se je poročila s precej starejšim mornariškim poročnikom Janom Dejakom, a je tudi kmalu ovdovela in se kljub nasprotovanju družine poročila z zdravnikom. Živela sta na Wolfovi, kjer je še zdaj Oražnov dijaški dom za študente medicine. Auerjevim finančno ni šlo prav dobro in so pivovarno prodali Unionu. Ko je Evgenija zbolela za tuberkulozo, sta se preselila na Dolenjsko cesto 29, v hišo, imenovano Zeleni hrib, tik pod Golovcem, a je žena kmalu umrla. Dve leti za njo je leta 1921 umrl tudi Oražen – vzel je preveliko dozo uspaval.
Na njegov pogreb je prišlo 3000 sokolov in general Rudolf Maister. Oražen je vse premoženje, nepremičnine, ki jih je podedoval po ženini družini, zlatnino in svoje telo zapustil ljubljanski medicinski fakulteti. Zlato so med drugo svetovno vojno zakopali na dvorišču fakultete, kasneje pa predelali v dekansko verigo, preostalo pa prodali in ustanovili Oražnov sklad. V njegovih dijaških domih na Wolfovi in v dekliškem domu na Dolenjski cesti pa imajo na njegovo željo prednost pri bivanju »ubogi medicinci slovenskega in hrvaškega plemena«. V obeh domovih spoštujejo izročilo Ivana Oražna in skrbijo, da spomin nanj ne zamre.
