Ozračje je bilo res prozorno, nobene temperaturne inverzije ni bilo, ki bi »naredila« kakšno plast, vsaj na videz, bolj umazanega zraka, kar dobro poznajo vsaj planinci, ki pogosteje hodijo malo višje v gore. V torek je bilo namreč ozračje dobro premešano, temperatura se je po šolsko z višino le zniževala, in višje kot smo bili, bolj je bilo mrzlo. K nam je od severa dotekal mrzel polarni zrak, ki nosi s sabo običajno zelo malo vodne pare, ali drugače povedano, je zelo suh. In če je zrak suh, so razgledi najboljši. In pozimi običajno boljši kot poleti.
No, tudi poleti po prehodu kakšne hladne fronte ne moremo prehvaliti dneva, ki sledi, saj skoraj ne moremo gledati brez sončnih očal, tako močna je svetloba v »opranem zraku«. Napaka! Zrak ni opran, ampak se je ob prehodu vremenske fronte preprosto zamenjal. Zato pa rečemo, da gre za vremensko »fronto«. Fronta pomeni črto, mejo, razmejitev, tako v vojni, kot tudi pri vremenu. Je meja dveh različnih zračnih mas. In če imamo srečo, je včasih zračna masa za hladno fronto taka, da potem »razgledi jemljejo dih«. Ne pa vedno, pa tudi če vsakič dežuje in bi, če bi bilo po pravilih, dež moral vedno »oprati« zrak (še sreča, sicer bi se že kdo našel in bi hotel temu »pranju« dodajati kakšna pralna sredstva, da bi bil zrak potem »še bolj čist« in prozoren – predstavljajte si ta posel in reklame, ki bi sledile: »Ponujamo vam doživetje najčistejše hladne fronte v zadnjih dvajsetih letih… « in tako naprej).
Skratka, temperaturni obrat ali inverzija je zaporna plast. V tej plasti temperatura z višino narašča, kar je povsem nekaj drugega, kot bi običajno pričakovali. Matematiki bi vam lepo pojasnili, kaj pomeni inverzno. Zrak pod temperaturnim obratom in nad njim se ne mešata. Kot bi pogrnili nekakšno plahto, pod njo bi se potem nabirala vodna para, ki izhlapi čez dan iz tal, pa dimni plini, morebitni prah, ki ga lahko dviga veter in še kaj. Ti delci se počasi nabirajo na zgornjem robu, tik pod inverzijo in v hribih to vidimo kot plast umazanije ali vsaj bolj zamegljenega zraka.
