Intervju z Marcosom Tavaresom: Zmaji že v Svetem pismu niso najboljši

Toda pred odgovorom na vprašanje, na katerem položaju igra, je vseeno malo premislil, preden je odgovoril, da je še vedno napadalec: »Ampak hvala bogu, da imam tudi dar za podaje, kar sem ugotovil, ko nisem več vedel, kaj točno sem. Igram pa tam, kjer trener reče.« Z njim smo se v Ljudskem vrtu pogovarjali prejšnji teden, ko Maribor še ni bil spet tam, kjer bi rad bil. Na vrhu, kjer je trenutno, vsekakor pa pred Olimpijo, se smeji Brazilcu, ki je že dolgo in bo ostal Slovenec.

O, ne vem še, upam. Žena organizira dopust, čeprav sem lani napovedal, da ga bom letos jaz.

Molim vsak dan, da bi letos spet osvojili prvenstvo. Bomo videli, kaj bo med dopustom.

Vse skupaj, najbrž pa potrebujemo tudi Jezusa.

Seveda ni, ker je vse odvisno od nas! Moramo biti pripravljeni, ekipa mora držati skupaj, drugače pač ne gre. Treniramo in delamo točno tisto, kar potrebujemo za naslov. Motivacije nam letos ne manjka.

Ko zdaj izgubimo ali že celo, ko osvojimo zgolj točko, vemo, da bo boljše, ker se takoj zavemo, da smo sposobni več. Lani pa, saj ste videli, ni bilo tako. Pomagamo si, ne govorimo drug mimo drugega, še manj pa si očitamo, da kdo česa ni naredil, kot bi 'moral'. Ne kritiziramo več drug drugega.

To je res, prvič smo tako hitro izpadli po zaporednih uspešnih evropskih sezonah. Kritizirali smo drug drugega, namesto da bi si pomagali. Naučili smo se prav tega – sodelovanja. Takšen duh, kot ga gojimo zdaj, nam bo prinesel naslov.

Tega sem zdaj že vajen in hkrati še vedno živim za to. Hvala bogu, da klub računa name. Z veseljem delam za to, kot kapetan in najboljši strelec sem prvi in zadnji hkrati. Vsak dan želim biti boljši in zame je še vedno vse to privilegij.

Najpomembnejša je regeneracija in zato sem tako hvaležen, da imamo fizioterapevta. Pri teh letih je vse pomembno. Skupaj imamo zajtrke in kosila, trener Darko Milanič pa na treningih upošteva, kaj vsak od nas zmore v tistem trenutku in razume, kaj je najboljše za vsakega od nas.

To je novo tudi zame in seveda ni prijetno. Ampak konkurenca je zdrava, samo tako lahko delamo bolje.

Lani smo imeli veliko težav v klubu. Ko vem, da nismo več pravi, je bolje, da ne razmišljamo na veliko, kaj vse se govori okoli kluba. Še zlasti pa ni dobro, da bi o tem razmišljal vsak sam; takšno situacijo lahko rešiš samo skupaj. Takrat sem ukrepal tako, da smo imeli skupne večere. Nihče drug namreč ne rešuje rezultata namesto nas.

Ko sem bil star osemnajst let in sem srečal svojo ženo. Pokazala mi je, da lahko zvečer gledaš film, ješ pecivo, piješ čaj. Tako sem se priučil drugačnega 'nočnega' življenja in dve leti pozneje sem si dokončno rekel, da je bilo dovolj diskotek.

Katastrofa! Moj najboljši prijatelj v Porto Alegru je bil Ronaldinho. Imel je denar in je prirejal čage, na katerih smo lahko počeli, kar smo želeli. Pogosto rečem mlajšim, ki imajo velike oči, da ne bodo nikoli tako žurali, kot smo mi. Nimajo šans! In takoj potem jim povem, da vse to zagotovo ni vodilo k uspehu. Ko zdaj pogledam nazaj: če se ne bi umiril, ne bi nikdar prišel v Maribor.

Maribor ima dve plati: ko si v ligi prvakov, si kot Marcos Tavares najboljši na svetu in vsi te imajo radi; ko pa ne gre, me ljudje sredi ulice ustavijo in vprašajo, zakaj nismo premagali Astane. Če mene vprašate, je prav, da nas ljudje ustavijo in sprašujejo. Oni so prav tako del kluba kot mi, zato moramo imeti potrpljenje in biti pozorni, kako odgovarjamo navijačem. Vem, da nekateri od njih komaj zberejo denar za hrano, pa vseeno pridejo na tekmo. Prihajam iz revne družine, ki ni imela veliko hrane, spali smo na tleh, zato skušam razumeti ljudi, ki nimajo veliko.

Z njimi skušam imeti čim boljši odnos. Najslabše bi bilo, če bi se oni prijeli za glavo, šli domov in bi igrali pred praznim stadionom. Zato se skušam pogovarjati z navijači, čeprav vem, kaj je najboljši odgovor. Ko ne dam gola, ko mi ne gre, moram garati naprej. »Laufat«, kot se reče tukaj. In prav to navijači spoštujejo! Takoj vidijo, če se boriš, tečeš, garaš. Zame je to najboljši odnos z navijači. Ko so slačili drese, pa sem skušal umiriti tako navijače kot igralce.

V derbijih sem hitro spoznal, kakšno mesto je Maribor, in še bolj, kakšno je bilo v Jugoslaviji kot pomembno industrijsko središče. Ko sem to dojel, sem želel takoj vsakič znova premagati Olimpijo. Pa še Sveto pismo me dodatno spodbudi, ker zmaji že tam niso najboljši liki.

... me ob zastavici fotografirajo tudi mladi navijači Olimpije? Poznam, poznam. To je hkrati super in čudno, razlagam pa si tako, da me tudi tam vidijo kot borca.

Kot dobrega za slovenski nogomet. Dobro je, da je njihov predsednik vložil denar v klub, ki ga slovenski nogomet potrebuje. Samo tako se dviguje ves slovenski nogomet, nam pa tudi pomaga kot priprava za evropske tekme.

Maribor je super. Z ženo sva se odločila, da bomo tukaj živeli zato, ker so mene in družino ljudje tako zelo sprejeli in nam dali motivacijo. Ljudje nas imajo radi. Kaj bi še? To je to, težko si želiš več.