Ana Ješe, sociologinja, Filozofska fakulteta: »Razumljivo je, da Donald Trump, kot velika »politična uganka«, povzroča strah pred prihodnostjo oziroma negotovost. Vendar Trump dejansko nima svojega programa, imajo pa ga republikanci. In radikalni republikanci bodo sedaj dobili priložnost, da uresničijo svoje ideje in obrnejo Ameriko močno v desno. Po Trumpovi zmagi in prevzemu predsedniške pisarne januarja prihodnje leto bo najbolj pomembno, do katere mere ga bo administracija ameriške vlade spravila v svoj kalup. Zagotovo bo njegova javna podoba še naprej precej nekonvencionalna. A večjih pretresov v trumpovskem smislu ne pričakujem, saj je volilne tekme konec in bo retoriko verjetno nekoliko omilil, kot je to storil že v svojem prvem nagovoru po izvolitvi.
Vprašanje je, kako se bo na te spremembe odzvala ameriška družba oziroma vsaj tisti del ameriške družbe, ki ni podprl Trumpa. Ali bo prišlo do resnega odpora civilne družbe proti konzervativnim politikam republikancev, bomo videli v prihodnje. Koliko bo Trump realno lahko naredil za svoje volivce, je vprašljivo. Ali lahko predsednik Amerike dvigne ameriško gospodarstvo, ki je vpeto v globalno gospodarstvo, in ustvari nova delovna mesta ter zadovolji volivce? Menim, da v globalnem neoliberalnem kapitalističnem sistemu to ni možno. Če že, bi potrebovali sistemske spremembe, ki pa jih republikanci ne bodo vpeljali. To je klasična zadrega populistov. Obljubljajo več, kot lahko storijo, velikokrat obljubljajo tudi nemogoče. Nato pa svoje poraze prikrivajo in obračajo pozornost drugam ter kažejo s prstom predvsem na ranljive skupine v družbi.
Svetovna ekonomija in mednarodni finančni kazalci, ki so se zatresli takoj po izvolitvi, pa po mojem mnenju niso pravi pokazatelj, kaj se bo dogajalo v prihodnje. Finančni sistem in borze, kot vidimo, bolj temeljijo na psihologiji kot na realni ekonomiji. Glede na današnje padce finančnih kazalcev bi lahko razmislili o spremembi finančnih mehanizmov, da ne bi več tako panično reagirali. Problem je špekulativnost finančnih trgov. V tem smislu se mi zdi brexit veliko večji realen pretres od Trumpove izvolitve. Ko bo oziroma če bo Velika Britanija iztopila iz EU, bodo posledice bolj konkretne, saj za članstvom v EU stoji množica mehanizmov, ki poslej ne bodo več delovali.«
Rudi Rizman, sociolog, Filozofska fakulteta v Ljubljani: »Ne bi me presenetilo, če bi ali bo militantni del slovenske desnice videl v Trumpovi izvolitvi priložnost za nadaljnjo radikalizacijo in upravičevanje svojih dosedanjih političnih stališč v zvezi z izključevanjem drugih, postavljanjem žičnate ograje, begunci in morda tudi s sramotnim »izbrisom«. A tudi skrajni zagovorniki NATA in ’družinskih vrednot’ z desnice bodo morali požreti grenko pilulo. Trump je zagovornik izolacionizma in nasprotnik prostotrgovinskih sporazumov, ki jih podpira ves desni politični vrh v Sloveniji. Njegove družinske vrednote in odnos do žensk pa jih še posebej ne bodo mogli veseliti. Seveda pa to, da se posamezni slovenski politiki podrepno ali hlapčevsko obnašajo do različnih tujih demagogov in avtoritarnih politikov, tudi v primeru, če te okupirajo, ni nič novega iz politične zgodovine prejšnjega stoletja. Toliko o njenem dejanskem patriotizmu in skrbi za (slovenske) nacionalne interese. To je tudi eden od dobrih in resnih razlogov, da tudi Slovenija, tako kot ZDA, potrebujejo pravo socialno in demokratično alternativo.
Tako kot v primeru drugih avtoritarnih politikov v tridesetih letih v prejšnjem stoletju v Evropi pa se bo lahko tudi Trump skliceval na to, da je prišel na oblast po demokratični poti in ne z državnim udarom. Spomnimo, da je zanj glasovalo 63 odstotkov belih moških in tudi 52 odstotkov belih žensk, čeprav je zadnje vseskozi žali, da ne uporabim hujšega izraza. Kako ’demokratičen’ bo kot predsednik, pa ni težko ugibati, če vemo, da je v svojih predvolilnih govorih poudarjal, da lahko sam reši vse probleme v ameriški družbi. Poleg tega ni skrival svojega odklonilnega odnosa do vseh tistih, ki v biološkem pogledu ne pripadajo beli rasi. Obami, na primer, dolgo ni priznal, da je Američan. Tako kot ne bi priznal volitev, če ne bi bil izvoljen, tudi ne priznava dejstva, da so ZDA etnično pluralna družba, kar bo samo še bolj netilo delitve na tej podlagi.
To, da si ga je lažje predstavljati kot avtokrata in demagoga kot pa demokrata niti ne preseneča, če povzamemo ugotovitev Der Spiegla, da smo v tej državi že nekaj desetletij priča eroziji liberalne demokracije, ki se je morala umakniti moči denarja in korporacij, kar sta zagovarjali obe na oblasti izmenjujoči se politični stranki. Družba se je torej spremenila že dosti prej pred Trumpovo zmago in se bo še dosti bolj po njej.
Ker sta obe stranki kot 'srce' sistema praktično povsem zatajili in ne uživata zaupanja, utegne Trump, kot napovedujejo nekateri, ustanoviti tretjo stranko. Če je ne bo on, jo bo lahko kdo drugi. Morda bo to spodbudilo Bernieja Sandersa ali koga iz mlajše generacije iz levega političnega tabora. Ker sta v vsaki politiki, ne le v ZDA, nacionalizem in/ali patriotizem pogosto priročno sredstvo za doseganje političnega vpliva in moči, bo seveda - še posebej, če ne bo z danimi obljubami nič - še bolj kot v času predvolilne kampanje potegnil ti dve »divji« karti. Tu se bo lahko oprl »belski« resentiment, ki je odgovor na naslednji pomembni etnični in demografski dejstvi: ne še dolgo tega, leta 1980, se je lahko dobra polovica ameriških okrožij (counties) pohvalila, da so večinsko bela (98 odstotkov), medtem ko je danes omenjeni odstotek dobesedno decimiran, se pravi samo 5 odstotkov. Poleg tega bo prišel prav Trumpu, ki temelji svojo politiko na vzbujanju strahu, tudi napoved demografov o tem, da bodo po vsej verjetnosti beli Američani leta 2042 manjšina, medtem ko so ameriški kristjani v manjšini že danes (okoli 47 odstotkov). Še leta 1994 pa so ti predstavljali 74 odstotkov vseh volivcev.«
