Ameriški časopisi imajo navado, da odkrito podprejo enega od predsedniških kandidatov. Trumpa je v svojih obširnih uredniških komentarjih podprlo 18 časopisov iz vse Amerike, Hillary Clinton 420. Vsi so ji dali prednost zaradi izjemnih političnih izkušenj, do potankosti izbrušene ekipe, v kateri so bila zbrana največja imena sodobne Amerike, zato, ker je ženska in ker je hkrati nosilka politične dediščine Billa Clintona in Baracka Obame. Na svoji strani je imela največja imena pop kulture od Beyoncé do Brucea Springsteena. Njen je bil tudi Bernie Sanders, ki je v prvem krogu volitev poskušal proti njej v demokratski stranki izpeljati socialistično revolucijo. Likvidirala ga je in si ga prisvojila. Igrala je po strogih pravilih ameriškega političnega boja, ki zahteva skoraj vojaško organizirano ekipo, do zadnjih podrobnosti premišljeno strategijo in splošno mobilizacijo vseh zaveznikov.
Trump je kršil vsa pravila. Najprej je povozil lastno stranko in jo z zmerjanjem in grožnjami prisilil, da ga je priznala kot svojega voditelja. Njegova ekipa je bila improvizirana druščina sorodnikov in prijateljev s približnimi idejami o tem, kako voditi kampanjo. Na svoji strani je imel boksarja Mika Tysona, egiptovskega generala el Sisija, diskreditiranega guvernerja New Jerseya Chrisa Christia in ruskega predsednika Vladimirja Putina. To je bila samouničevalna kombinacija. Trump bi moral izgubiti. Vendar je odkril politično govorico, ki je brez težav našla poslušalce tam, kjer večina analitikov ameriškega političnega življenja ni vedela, da obstajajo. Nagovoril jih je kot poražence. Ameriški delavci brez prihodnosti so dobili vtis, da jih v razumljivi govorici nagovarja nekdo, ki jih razume. Hillary Clinton je govorila v jeziku velike zmagovite države, ki gospoduje celemu svetu. To je jezik, ki ga dobro razumejo vsi, ki delajo v novih ekonomijah 21. stoletja, v finančni industriji in na delovnih mestih, ki niso ogrožena zaradi selitve v tretji svet. To so Američani, ki so od globalizacije poželi velike dobičke. Raziskave javnega mnenja so kazale, da jo bodo njihovi glasovi povedli k zmagi.
Na volitvah se je izkazalo, da jih je manj kot Američanov, ki mislijo, da so v tem procesu izgubili. Trump jih je prepričal z idejo, da so njihova mesta obubožala zaradi demokratskih mednarodnih trgovinskih sporazumov, ki so tovarne odpeljali v Mehiko in v Azijo, tako da so oni doma ostali brez dela. Hkrati so odprli meje za priseljence, ki jim pobirajo še tista delovna mesta, ki so ostala v Ameriki. Namesto, da bi ameriška država skrbela za njihovo blagostanje, zapravlja premoženje v brezupnih eksotičnih vojnah, kjer izgublja življenja lastnih vojakov in politični ugled. Dovolj volivcev je sprejelo to interpretacijo za svojo, da je Trump z rokohitrskimi obljubami o vrnitvi tovarn v Ameriko, radikalni preusmeritvi zunanje politike in zapiranju meja gladko porazil sofisticirano nasprotnico, ki je razlagala, da je svet bolj zapleten.
Zmagala je preproščina. Sedanji predsednik Barack Obama zelo lepo govori, vendar je njegova zunanja politika skrivnostna in jo je težko razumeti. Trumpa in njegove politike ne bo težko razumeti. Bo pa z obema zares težko živeti.
