Privatizacijo treh razvpitih uredništev TV Slovenija so leta pozneje nekateri analitiki ocenjevali kot kompromis med idejo Nove Slovenije o privatizaciji celotnega RTV-ja in predlogom Združene levice, da bi versko uredništvo v denacionalizacijskem postopku ponudili cerkvi namesto sedmih hektarjev iglastega gozda. A sam vem, ker so bile to moje sanje, da je šlo zgolj za pomoto. Ministra za kulturo, ne spomnim se več njegovega imena, je namreč navdušilo pisanje nekega zmešanega kolumnista in se je odločil uresničiti njegovo satirično pisarijo, predsednik vlade pa je ravno v tistem času nujno potreboval nekaj, pravzaprav karkoli, s čimer bi preusmeril pozornost pobesnelega ljudstva z afere o parkiranju vladnega vozila na pločniku pred kebabom v Šiški.
Prodajo treh izbranih uredništev je sanjska vlada prepustila nekim londonskim strokovnjakom, ki so po večmesečnem pregledovanju dokumentacije na Kolodvorski 2 in polletni analizi trga TV-programov informativni program naposled prodali edinemu zainteresiranemu kupcu, Bojanu Požarju. Prodaja se je zavlekla, ker je Požar želel v paketu dobiti še Ljerko Bizilj in Marka Fillija. Naposled so mu ju Londončani prepustili v zameno za knjigo o Melaniji Knavs s podpisom avtorja. Šušljalo se je tudi, da je Bojanu Požarju denar za nakup posodila ena od opozicijskih strank, ki je želela na vsak način dobiti v last Slavka Bobovnika in ga prisiliti, da vodi večerna poročila na njeni strankarski televiziji, a legendarni Slavko se je po privatizaciji odločil zapustiti televizijo in se zaposlil v domači knjižnici, kjer pomaga gospem do knjig z najvišjih polic.
Športni program so londonski strokovnjaki že pred prodajo razkosali. Zakupljene ekskluzivne pravice za prenose športnih dogodkov so nato enega za drugim prodajali športnim televizijam, športne urednike in novinarje pa Sintalu, d. o. o.
Še najbolj se je zapletalo s prodajo razvedrilnega programa. A po letu in pol neuspešnih razpisov in pozivov, ko Londončanom kljub nesebični pomoči Mira Senice in Tomaža Lovšeta zanj ni uspelo najti niti hrvaškega kupca, sta Mario in Miša le dobila posojilo belgijske Nove nove ljubljanske banke in izvedla menedžerski odkup. Čez leto dni sta nova lastnika s pomočjo Jožeta Potrebuješa izvedla dokapitalizacijo in nedolgo zatem je globoko zadolženi M&M TV pristal pod okriljem Golica TV. A tam so v nasprotju z željami kakovostnega razvedrila željnih množic zadržali le fotografa in tri maskerke.
Po končani privatizaciji pa so za vlado nastopile nove težave. Pričakovali so, da bo opozicija spet sprožila vprašanje smiselnosti plačevanja RTV-prispevka, a brez informativnega programa javna televizija ni našla poti v parlament. Tudi pritožbe ljudi so čudežno potihnile, kakor bi se sčasoma navadili, da morajo v tej državi plačevati tudi za stvari, od katerih nimajo koristi. Vendar vlada nikakor ni mogla najti primernega človeka za vodenje tistega malo televizije, kar je je še ostalo.
Nihče v vladi, niti minister za kulturo, potencialnim kandidatom namreč ni znal povedati, kaj od nje ali njega sploh pričakujejo oziroma kaj bi radi, da naredi s televizijo, ki premore le mladinski, izobraževalni, kulturni, verski, dokumentarni in igrani program. Te programske vsebine so bile izvoljenim skrbnikom javnega interesa popolne neznanke, zato so, kakor se je izkazalo, oskubljen TV-servis ponujali povsem napačnim ljudem, ki so ponudbe iz same previdnosti zavračali, večinoma v strahu, da bodo kmalu na udaru politike in javnosti, ker bodo izbrane risanke vsebovale preveč rdeče ali bele barve.
Vlada je dolgo pozivala parlamentarne stranke, naj predlagajo svoje kandidate, vendar se te niso odzivale. Bili so že tako zelo obupani, da je malo manjkalo, pa bi za pomoč pri kadriranju prosili Boruta Pahorja, vendar so se raje odločili, da TV Slovenija razpustijo, stavbo na Kolodvorski podrejo, zemljišče pa prodajo neimenovanemu tujemu investitorju.
A rušitev je v zadnjem trenutku preprečilo nekaj tisoč stalnih zunanjih sodelavcev TV Slovenija, ki so držeč se za roke naredili obroč okrog stavbe. Protestniki so zahtevali, da jim vlada dovoli, da iz televizije ustvarijo zadrugo, pri čemer so jih takoj podprli sindikati in Milan Kučan, zapele so Kombinatke in zdelo se je, da se mojim sanjam obeta sanjski konec.
A v tistem trenutku me je prebudila budilka, zato ne vem, kako se je vse skupaj končalo, pa tudi tega ne, ali je odgovorna urednica Požar TV-ja Jadranka Rebernik prejela viktorja za oddajo Božiček – resnična osebnost ali mit?, ali so Urbana Laurenčiča res odpustili, ker je ob štirih zjutraj v vratarnici doma za ostarele na Fužinah glasno komentiral neko hokejsko tekmo, in kaj se je zgodilo z Jožetom Možino, ko je posnel vse Slovence, rojene pred letom 1945.
Vse to si boste morali odsanjati sami.
