Bolj nenavadno se mi je zdelo, da se Ervin v svojem besedilu tako iskreno trudi dokazati svojo nedolžnost. Mislil sem, da bo prebrisanec ubral drugačno taktiko in vse priznal. Šaljivcem ljudje običajno ne verjamejo niti takrat, ko so smrtno resni, in bil sem prepričan, da bo v svoj zagovor natančno popisal takratno dogajanje in upal, da bodo bralci to brali kot dober vic. Pravzaprav me bega, zakaj Ervin tega ni storil. Morda je že utrujen in se ne želi več skrivati. Morda si podzavestno želi, da ga razkrinkamo, da na stara leta prizna svoje mladostne grehe ter se pokesa zanje. Morda se bo naposled celo spovedal in prosil odpuščanja.
Meni pa se zdi še najbolj verjetna razlaga, da želi Ervin Hladnik - Milharčič s svojim prozornim pisanjem o častnem novinarstvu v času komunizma prikriti neko veliko temačnejšo skrivnost. Če je verjeti Omerzi in Leljaku, potem so z Udbo v nekem trenutku sodelovali dobri trije milijoni in pol Slovencev in Ervinu zaradi tega razkritja verjetno res ne bo hudega. O tem naposled priča primer Vena Tauferja. Po podobnem razkritju je ta gospod še nekaj časa neovirano predsedoval društvu pisateljev, potem pa so mu izšla zbrana dela, bil je častni gost Dnevov poezije in vina …
Razkritje, da je Ervin Hladnik - Milharčič nekoč sodeloval s Službo državne varnosti, nam zato zgolj pomaga razumeti, zakaj se je jugoslovanska zgodba končala tako, kot se je. Če bi ugibal, bi rekel celo, da so prav njemu zaupali nalogo, da ustavi proces slovenske osamosvojitve. To je preprosta psihološka matematika. Da bi šalabajzerjem, ki danes trepetajo pred enim upokojencem, takrat uspelo na prafaktorje razstaviti državo z najhujšim represivnim aparatom v zgodovini, so morali to isto državo pred njimi varovati še večji šalabajzerji. Tipa Ervin Hladnik - Milharčič.
A o neslavni vlogi agenta Hladnika - Milharčiča pri razpadu Jugoslavije bodo pričali še mnogi zlepljeni dokumenti, mi pa raje razmišljajmo o tem, kaj Ervin skriva, če nam med vrsticami odkrito priznava, da je bil nekoč v službi komunističnega sistema. Glede na to, kako zelo se trudi to prikriti, sta po mojem možni le dve stvari. Ali je član Opusa Dei in aktivno sodeluje pri ustanovitvi stranke Aleša Primca, ali pa kot sodelavec Sove soustvarja realnost, v kateri živimo. Slednja možnost se mi zdi nekoliko verjetnejša, čeravno mi Aleš Primc večino časa deluje kot vrhunska parodija sodobnega politika izpod Ervinovega peresa.
A po drugi strani je ervinovska parodija tudi naša država. In če je Aleša Primca še mogoče razložiti z mešanimi vplivi genetike, okolja in čezmerne doze Dosjejev X, je zgodba Republike Slovenije z leti postala tako bizarna, da pri nas razen Ervina Hladnika - Milharčiča ni človeka, ki bi si jo znal izmisliti. Seveda poznamo primere, ko so se stvari same od sebe postavile v neverjeten absurd, a ogled enega samega prispevka notranjepolitične redakcije TV Slovenija je povsem dovolj za ugotovitev, da ne gre v primeru države Slovenije za nikakršno naravno katastrofo, temveč za skrbno delo človeških rok.
Oglejte si, recimo, tiskovko Mira Cerarja ali zbirko selfijev Boruta Pahorja, ošvrknite fotografiji Karla Erjavca in Dejana Židana, prebijte se skozi eno samo sejo parlamenta, preberite strategijo slovenske zunanje politike, nekaj presoj ustavnega sodišča in poljubne tri tvite predsednika opozicije, oglejte si poročila na Nova24TV in katerokoli oddajo razvedrilnega programa javne televizije, pomislite še na žico ob meji, na poslovne ideje Janeza Zemljariča, na bančno luknjo, na akademske dodatke za pripravljenost, na Franca Pukšiča in Gašparja Gašparja Mišiča …
Morate priznati, da lahko kaj takega zraste le v glavah montypaytonovcev ali Sashe Barona Cohena. Na Hrvaškem poznam nekaj ljudi, ki bi bili sposobni napisati nekaj tako žalostno smešnega. V Bosni bi se morda spomnil dveh ali treh primernih duhovitežev, v Sloveniji pa mi na misel pride samo eno ime. Ervinovo.
In vem, da mi ne verjamete, ker šaljivcem običajno ljudje ne verjamejo niti takrat, ko so smrtno resni, in vem, da se boste še naprej brezbrižno hihitali ob branju Ervinovih besedil, misleč, da je gospod zgolj vrhunski novinar in pisatelj, večni upornik zoper vse sisteme. Vem pa še nekaj. Ko boste naposled, kot Jim Carrey v filmu Trumanov šov, spoznali, da živite v neslani šali Ervina Hladnika - Milharčiča, boste ugotovili, da to sploh ni smešno.
