V svojem zanosu pa sva pozabila, da se duha nekega časa preprosto ne da obnavljati, pa če imaš še tako dobre namene. Model družbe, ki je temeljila na kolektivizaciji, se je počasi umikal globalizaciji in nekdanje oaze pristnega druženja so bile tako ali drugače obsojene na izginotje. Poleg obnove igrišč bi bilo treba narediti nekatere premike tudi v načinu razmišljanja, ki je postajalo vse bolj individualistično in nič kaj solidarno. Zaradi vsega tega sva kmalu uvidela, da bo ta boj vse prej kot lahek. Po določenem času sva projekt, ki je bil med ljudmi sicer zelo dobro sprejet, zamrznila. Ker pa mi vere vanj ni hotelo zmanjkati, sem ga po nekaj časa znova obudil in z njim nadaljeval, dokler nisem dokončno uvidel, da je lahko ta tudi nevarna. Vera v napačne vrednote te lahko namreč pokonča, če nimaš močnega zaledja, ki ga sam seveda nisem imel. Tako mi je dejansko ostala le še vera vase in boljši jutri, ki nikoli ne pride.
To pa je seveda veliko premalo, če ti sreča in kapital nista položena tako rekoč v zibelko. Ko ti ostane le še vera, se resnično zaveš, kako prazna, puhla in sebična je družba, za katero si žrtvoval ure in ure volonterskega dela, da bi povrnil tisti občutek skupnosti, ki ga v resnici nihče več ne potrebuje. Igrišča so vseeno rasla, tistih, ki bi to mojo vero delili, pa je bilo vse manj. Ko se je bilo treba slikati in nastavljati kameram, je bilo na igrišču še veselo, ko pa je bilo treba idejo konkretno podpreti, je ta čez noč splahnela. V tem času sem spoznal ničkoliko posameznikov, ki so se nad idejo vneto navduševali, kot bi jim bilo resnično mar, dokler se ni izkazalo, da je njihovo edino gonilo vera v superego, v imenu katerega so se pripravljeni pretvarjati od jutra do večera.
Kmalu sem se pozabil smejati
Vse bolj sem opažal, da ljudje verujejo/verjamejo izključno v lastne dobrine in v igrišča za svoje najbližje, ne pa tudi v tista, ki bi jih morali uporabljati vsi skupaj. Tako mi je ideja o nekakšni pozitivni družbi, ki je postajala vse večja utopija, počasi umirala pred očmi. Slogan Verjemi v svoj koš je postal parodija in posmeh vsemu, za kar sem se zavzemal. To spoznanje je bilo najhujše od vsega. Veliko hujše od posmeha politikov in gospodarstvenikov, ki niso mogli verjeti, da nekdo še poseduje čut za skupno dobro.
Za nameček se je bilo treba soočati s posebno vrsto ljudi, ki jim pravimo tudi nepopravljivi optimisti. Teh je okrog takšne pozitivne ideje kar mrgolelo. Seveda z njimi ne bi bilo nič narobe, če njihov optimizem ne bi izhajal izključno iz egoizma, tako lastnega elitam, ki jih je izvrgla neoliberalna miselnost. Kot po pravilu se je dogajalo, da so me s svojim pokroviteljskim optimizmom obmetavali ravno tisti, ki so se najbolje pobrigali zase in vmes pozabili na skupno dobro celotne družbe. Bolj ko sem jih prepričeval, da je moja vera v obujanje igrišč že krepko načeta, bolj optimistični so bili oni. Nekaj časa sem se še spraševal, ali nisem morda sam tisti, ki sem zapadel v nekakšno regresijo, in se mi zato zdijo vsi nekako pretirano, umetno optimistični, glede na dejansko stanje stvari, ki je bilo vse prej kot optimistično.
Toda kmalu sem ugotovil, da se nisem motil in da so nepopravljivi optimisti v resnici patološki primerki, ki so že zdavnaj izgubili občutek za resničnost; tisto, kar je bilo nekoč še simpatično in vsaj delno prebavljivo, se je pri njih sprevrglo v resno motnjo, iz katere bi jih lahko predramil le še kakšen res močan udarec, ki pa takšne profesionalne optimiste, kot po nekakšnem nenapisanem pravilu, skoraj vedno zgreši. Bili so na las podobni netalentiranim pripovedovalcem vicev, ki jim je malo mar, če se jim nihče več ne smeje. Samo da jih oni pripovedujejo. To je važno. Pa čeprav jih nihče več noče poslušati. Seveda meni ni bilo več smešno. In res sem se kmalu pozabil smejati. Od slogana Verjemi v svoj koš je ostalo bore malo. Nekaj časa sem se sicer šalil, da bi bil pravi slogan projekta Verjemi vase ali kar Verjemi si, toda cinizem mi ni prav veliko pomagal. Kot da bi tudi sam padel v ta vrtinec neskončnega optimizma, nisem odnehal, čeprav sem bil zaradi tega že pošteno načet.
Projekt je bil obsojen na konec, ko so ga čez noč zapustili najbolj zvesti sponzorji, brez katerih je bila obnova igrišč nemogoča. Dokončno soočenje z vsem absurdom moje vere v napačne ideale pa je prišlo šele med volilno kampanjo za evropske poslance, ki so se potegovali za naše predstavnike v evropskem parlamentu. To je bil čas, ko je bilo v zraku spet enkrat več optimizma kot običajno, čeprav ni nihče prav vedel, zakaj je tako. Bil je čas obljub, ki nikdar ne bodo izpolnjene. Nekateri nepopravljivi optimisti so se spremenili v nadobudne politike in začeli ofenzivo na ubogo rajo, ki je še vedno verjela v projekt Druga Švica. Ko sem se nekega popoldneva tako sprehajal po Ljubljani, sem tam nekje pri Plečnikovih arkadah, visoko v zraku, zagledal slogan Verjemi, pod njim pa kandidata, ki je ravno zbiral podpise za svoj projekt Bruselj. Mož je veljal za kredibilnega in izrazito poštenega optimista, ki mu je bilo treba ponuditi priložnost. Tako so velevali uravnoteženi mediji. Vsi so mu verjeli, zato se je zdel njegov slogan logičen in nadvse primeren za evropsko kampanjo. Ko me je zagledal, se je malce zdrznil, kot bi mu bilo nerodno, nato pa je le skomignil z rameni, kot češ, kaj pa mi je preostalo drugega kot verjeti. Že me je prijelo, da bi pristopil in mu povedal, da mi je slogan nekam znan, a takrat to ni bilo več pomembno.
Tako to gre, sem si mislil; samo pravi trenutek je treba izbrati, ne pa verjeti vedno in povsod, tako kot nekateri. Vera mora imeti pokritje, če ne se ti lahko kaj hitro spremeni v praznoverje. Ne vem, zakaj sem se vsega tega spomnil ravno v dneh, ko so naši optimistični mediji poročali o dvigu pokojnin za nekaj promilov. Kolikokrat so si vsi ti reveži, ki bodo zdaj imeli tri ali štiri evre višjo pokojnino, rekli; verjemi, ne obupaj, saj bo bolje. In še zdaj verjamejo; vase, v naslednje povišanje, ki morda ne pride nikdar, in v svojega poslanca v evropskem parlamentu, ki jih vsakih nekaj let pozdravi z ekrana upokojenske televizije za klaso optimist ali pa nagovori z valov radia za nespečne optimiste brez pokritja. Res ne vem, zakaj se mi zdijo v teh zgodnjih jesenskih dneh, ki so prežeti z melanholijo, takšni optimisti še posebej žalostni in sami, v pričakovanju toplih žarkov imaginarne sreče tam nekje od zgoraj. Verjemi, stari, saj bo bolje.
