V pregledu je opaziti, da je postopno doraščanje Babačićeve poezije predvsem pričevanje o času, ki je več stvari dokončno razstavil namesto sestavil. Splavil zaupanje, za mrtvorojene razglasil ideale, nedokončani inkubaciji zapisal jezik in infantiliziral odnose. Na izvorni potencial, na posameznikovo možnost istovetnosti in celosti opominja naslov izbora. Nič presenetljivega, da je s simboličnim sestopanjem z Ararata, gore obračuna (pesem objavljamo spodaj, izvorno pa je stala na začetku zadnje zbirke Divan iz leta 2006), avtorjev sentiment še bolj žgoč, saj prihaja v zagonetki: zraščen z inhibicijo, vseenostjo, za nameček z nežnostjo in ranljivostjo. "Kdor prvi podvomi, / ta zmaga. / Tudi to je ljubezen." Vulgarna razgaljenost niča iz pesmi ustvarja težke udarce pristne realnosti v predel prsi, kot v pesmi Stanovanje. Popolna streznitev in prizemljitev, kot izvemo v pesmi, je zaželena, glava in nevidna roka pesnika pa približno enake vrednosti kot trisobno stanovanje brez zidov in sosedov.
Oblikovanje avtorskega izbora je najustrezneje razumeti kot polnokrvno ustvarjalno gesto, saj se avtor pri izboru bržkone podvrže mnogim kreativnim postopkom, ki spremljajo pisanje vsake posamezne pesmi, z izjemo samega tehničnega zapisovanja. Vsak avtorski izbor je zato smiselno obravnavati kot nov, samostojen izdelek. Milan Dekleva prepoznava v Babačićevem opusu veliko kvalitativno poenotenost, kar pomeni, da bi mogli tudi alternativni izbori zastopati Babačićev poetični ton in tonus. Seveda pa to sestave vsakega posamičnega izbora ne odvezuje sporočilnosti. Pesnik v izbor uvršča predvsem veliko število čisto kratkih pesmi, s čimer je zgledno zastopana konstantna avtorjeva ustvarjalna težnja, da bi svoje izkustvo strnil v niz preglednih spoznanj, včasih skoraj aforističnih izrekov, zapisanih obenem krutosti, duhovitosti in paradoksu. Druga prepoznavna lastnost izbora je že omenjeno revoltirano občutje (pogosto ga eksplicitneje izražajo daljše, premišljevalne pesmi), ki se je začelo v času pogosteje preizkušati s samo naravo in izvorom trpkosti.
Babačić, ki so ga literarni zgodovinarji znali označevati s "socialno zaznamovanostjo", se je do danes tako v recepciji kot v predmetnem svetu svojih pesmi počasi oddaljil od poezije upora z roba. Še vedno pa pesmi pričajo o neki določljivi družbeni legi, ki je zvezana z generacijo, katere tranzicija je v veliki meri, sodeč po sentimentu, kakršen obvladuje presek generacije, potekala v smeri od upanja do malodušja. Obenem je Babačić povsem atipičen predstavnik svoje pesniške generacije. Pesmi bolj izpušča kot lovi, ne nadzira jih on niti se ne nadzirajo same, ne trpinčijo se v pogovoru s sabo in niso zapisane pogovoru z drugimi. Babačić ostaja relevanten pesnik tudi onkraj komunikacije z živimi (vse bolj mrtvimi) pesniškimi tokovi in celotnim literarnim podsistemom. Na eni strani, ker je vsak pogovor o pesmi pogovor o nečem čisto drugem. Pa po drugi, ker se pesmi ne napihujejo.
