Pešci, kolesarji in vozniki mestnih avtobusov si osrednji del Slovenske ceste delijo že od septembra lani, na ministrstvu za infrastrukturo pa dobro leto po tem, ko je med Gosposvetsko cesto in Šubičevo ulico zaživel skupni prometni prostor, zakonsko podlago za tovrstno prometno ureditev, ki jo številni strokovnjaki opisujejo kot prometno politiko prihodnosti, še pripravljajo.
Napovedujejo, da je predlog spremembe zakona o cestah, v katerega bo vključena uradna opredelitev skupnega prometnega prostora, že pripravljen in bo sprejet predvidoma v prvih treh mesecih leta 2017, medtem ko bodo zakon o pravilih cestnega prometa, ki bo določal, kako so se dolžni vesti udeleženci v prometu na teh površinah, začeli spreminjati prihodnje leto. Kako se bo glasila uradna definicija skupnega prometnega prostora v slovenski zakonodaji, bo znano čez predvidoma tri tedne, ko bodo na ministrstvu predlog spremembe zakona o cestah poslali v javno razpravo.
Različni pristopi
Na ljubljanski mestni občini so pobudo, naj spremenijo zakonodajo in vanjo vključijo pojem skupnega prometnega prostora, na ministrstvo naslovili že pred časom, na odgovor pa še čakajo. Drugih predlogov, kot na primer kakšna pravila naj na skupnem prometnem prostoru veljajo, kako naj na območju s takšno prometno ureditvijo v primeru morebitnih nesreč ukrepajo policisti ali kakšna naj bo prometna signalizacija, ki označuje območje skupnega prometnega prostora, na občini ministrstvu niso posredovali, saj, kot pravijo, to ni v njihovi pristojnosti.
V tujini so medtem ponekod velik korak pred Slovenijo, saj udeleženci v prometu na skupnem prometnem prostoru, ki si ga običajno s pešci, kolesarji in javnim prometom delijo tudi vozniki avtomobilov, uspešno sobivajo že več let. Pri uvajanju tovrstne prometne politike, za katero velja, da na površinah ni raznovrstne prometne signalizacije, temveč so vsi uporabniki tega območja enakopravni, pa so v različnih državah ubrali različne pristope.
V Švici so na primer leta 2002 prilagodili veljavno prometno signalizacijo tako, da ustrezno določa meje skupnega prometnega prostora in voznikom veleva, da imajo pešci na tem območju prednost, a hkrati tudi pešci ne smejo namerno ovirati drugih udeležencev v prometu. Švicarji so ob tem določili, dve leti kasneje so jim sledili še v Belgiji, da je najvišja dovoljena hitrost na skupnem prometnem prostoru 20 kilometrov na uro.
V Avstriji, kjer se na Dunaju ponašajo z enim najdaljših območij skupnega prometnega prostora v Evropi, po ureditvi tamkajšnje Mariahilfer Straße pa so se zgledovali tudi ljubljanski snovalci ureditve osrednjega dela Slovenske cesta, novela zakona, ki omogoča vzpostavitev skupnega prometnega prostora, velja od leta 2013. Novela pešcem med drugim dovoljuje, da na območju skupnega prometnega prostora uporabljajo vse površine, a pod pogojem, da pri tem ne ovirajo preostalega prometa. Vozniki smejo voziti s hitrostjo največ 20 kilometrov na uro.
»Spoštovanje namesto pravil«
Na Nizozemskem medtem v zakonodajo pred uvedbo skupnega prometnega prostora niso posegali. »Mi nismo spreminjali ničesar. Za kaj pa lahko koga kaznujemo, če vse vzamemo stran? Za nič. Imamo pa smernice: če postaviš semafor, potem potrebuješ zebro in vse potrebne znake, če pa ne postaviš semaforja, potem ni treba dodajati ničesar,« je bil pred časom v intervjuju za Dnevnik jasen prometni psiholog Pieter de Haan. Ob tem je nizozemski strokovnjak poudaril, da na območju skupnega prometnega prostora velja »spoštovanje namesto pravil« in ob tem še tri preprosta načela. »Bodi previden, drži se desne in daj prednost tistim z desne. Za to niso potrebni prometni znaki. Niti prehodi za pešce,« je naštel de Haan, ki je tedaj tudi z zadovoljstvom ocenil, da se je koncept v nizozemski občini Drachten, kjer so med prvimi uvedli skupni prometni prostor, kljub preprostim pravilom dobro prijel. »Promet teče gladko. Zgodilo se je le nekaj nesreč z manjšo materialno škodo, sicer pa se je statistika zmanjšala z osmih na eno nesrečo na leto.«
Da so skupni prometni prostor dobro sprejeli tudi v slovenski prestolnici, ob tem ocenjuje direktor Javne agencije RS za varnost prometa Igor Velov. Kot eno od prednosti tovrstne prometne ureditve izpostavlja enakopravnost vseh udeležencev v prometu. »Navajeni smo, da nam pravila diktirajo obnašanje in se na ta pravila zato včasih tudi preveč zanašamo. Na območju skupnega prometnega prostora pa morajo biti ljudje predvsem pozorni drug na drugega in imeti pregled nad dogajanjem.«
