Po zasteklitvi arkadnega hodnika pred hotelom Slon, ki bo poslej namesto javni rabi služil hotelski dejavnosti, se bo podobno zgodilo tudi z arkadami pri veleblagovnici Nama na drugi strani Slovenske ceste. Tako Slon kot Nama sta dala pobudo za spremembo občinskega prostorskega načrta z obrazložitvijo, da zaradi preureditve Slovenske ceste, kjer je po novem pretežni del površin namenjen pešcem in kolesarjem, s prometnega vidika arkade niso več potrebne. Na Mestni občini Ljubljana so predlogu prejšnji mesec ugodili.
Arkade pred Namo bodo zasteklili, razen pred vhodi v trgovino in dvigalom. S tem bodo po besedah predlagateljev sprememb prostorskega načrta pravzaprav vzpostavili prvotno stanje. Tako kot v hotelu Slon pa bodo dodatne površine izkoristili za gostinske dejavnosti, s čimer bo zagotovljena poljavna raba prostora.
Pogoji za pešačenje ne bodo slabši
Medtem ko čakamo na pojasnila ljubljanske mestne občine, smo o zapiranju arkad oziroma izgubljanju prostora v javni rabi v središču mesta pobarali četrtno skupnost Center. Tamkajšnja predsednica Mateja Špan pravi, da bodo stališče do tega zavzeli prihodnji teden na seji sveta, sama kot arhitektka pa zapiranju arkad ne nasprotuje. »Konec koncev so bili ti prostori doslej v uporabi, ker drugje ni bilo prostora za hojo. Zdaj pa imamo nove površine za pešce, zato bi verjetno sčasoma arkade zamrle. Bistvo je, da se arkad ne ruši ali zazida oziroma da se jih vizualno ohranja. Projekta sicer ne poznam, a po mojem mnenju to ni poseg v prostor, ki bi ga morali grajati.«
Tudi arhitekt in urbanist Marko Peterlin, direktor Inštituta za politike prostora, v zastekljevanju arkad ne vidi razloga za paniko. »Slaba stran tega je, da bomo del prostora, ki je bil v zasebni lasti, a v javni rabi, izgubili. To je prva reakcija. A kljub temu se mi njihovo zapiranje ne zdi katastrofalno, ker se s tem bistveno ne poslabšujejo pogoji za pešce. Če ni cela ulica pod arkadami, kot je to v renesančnih mestih, ampak so samo določeni zalivi, to ni kvaliteten prostor v javni rabi, ki bi ga bilo vredno ohranjati za vsako ceno. Glede na to, da so bile arkade narejene naknadno, in glede na to, da so se površine za pešce na tem območju res znatno razširile, ne vidim hudih težav,« pravi Peterlin.
Pri tem pa je bistveno, opozarja sogovornik, da se ulica ohrani živa in da nov prostor komunicira s pločnikom. »To je dejavnik, na katerega se pogosto pozablja. Ni važno le, koliko površin je namenjenih javni rabi, ampak tudi, kaj je ob teh površinah. Gostinski lokali so sprejemljivi, samo pločnika ne smejo zasesti z mizami in stoli,« opozarja Peterlin.
Arkade so značilnost velikih mest
Drugačnega mnenja pa je krajinska arhitektka Ana Kučan, ki poudarja, da zapiranje arkad v svetu ni nikakršen arhitekturni trend. Po njenem vedenju gredo ti pravzaprav v nasprotno smer: javni prostor se širi tudi v zasebne stavbe. »V New Yorku so denimo vhod v stolpnico, kjer je tudi vhod v podzemno železnico, prenovili tako, da ima javnost še več prostora. Ne poznam ozadja ljubljanskih odločitev, a z zapiranjem arkad se vsekakor jemlje prostor, ki je bil v javni rabi. Z izgonom avtomobilov s Slovenske ceste smo resda pridobili kar nekaj prostora za pešce, zdaj pa nam ga ponovno jemljejo na račun izložb in na škodo estetskega videza,« ugotavlja Kučanova.
Poleg tega, poudarja, imajo arkade urbanistično vrednost in so značilnost velikih mest. »To je bila poteza, ki jo je v nekem obdobju potegnil arhitekt Edvard Ravnikar, da je omogočil tokove za pešce ob najbolj obremenjeni mestni žili od severa proti jugu. Te arkade, ki so bile narejene v duhu modernega mesta, še danes dobro delujejo. Človek lahko hodi po suhem ob dežju, gleda izložbe, srečuje druge ljudi. Škoda je, da bi to izgubili,« pravi redna profesorica z oddelka za krajinsko arhitekturo na ljubljanski biotehniški fakulteti.
Tistim, ki želijo zapirati arkade tudi v južnem delu Slovenske ceste proti filozofski fakulteti in se pri tem sklicujejo na stare razglednice Ljubljane, pa sogovornica odgovarja, da tudi kanalizacije nekoč ni bilo. »Na starih razglednicah Ljubljane tudi ni nabrežij ob Ljubljanici, toda vprašanje je, kako daleč nazaj se želimo vrniti ob tako imenovanem vračanju v prvotno stanje? A se res želimo vrniti v 19. stoletje?« se sprašuje Kučanova, pri čemer poudarja, da Ljubljani pečata mesta ni odtisnil samo Plečnik, ampak predvsem urbanisti za njim. »Po drugi vojni, ko so se gradile mestne vpadnice in stanovanjske soseske, je Ljubljana zares postala mesto. Takrat je tudi središče dobilo svoj pečat. Arhitekti in urbanisti so gradili Ljubljano kot sodobno, moderno mesto. Tudi zato, ker je država s tem želela pokazati svojo naprednost. To, kar s Slovensko cesto počnemo danes, je vsekakor lepo in kakovostno izvedeno, a zdi se mi, da ne sledi ravno sodobnim spoznanjem o mestu za ljudi,« je sklenila sogovornica.
