Huda prometna nesreča v središču Ljubljane. Starejši moški, povzročitelj nesreče, in študentka, voznica soudeleženega avta, sta umrla. »Punca je bila stara približno toliko kot moja hči, bila ji je zelo podobna, še nogavice na prste je imela prav takšne. Tako me je sesulo kot še nobena stvar do zdaj,« je zapisal ljubljanski poklicni gasilec, ki je tedaj pomagal pri reševanju. Njegova zgodba je del prvega priročnika pri nas, ki reševalcem in drugim udeleženim v hudih nesrečah ponuja psihosocialno pomoč. Pomoč po težkih intervencijah potrebujejo gasilci, gorski reševalci, jamarji, vodniki psov... Na drugi strani pa tudi udeleženi v teh nesrečah.
Ni več »nemoško« poiskati pomoč
Reševanje otrok in mladoletnikov, smrt otrok, reševanje kolegov ali znancev, reševanje v nesrečah, ki ogrožajo tudi reševalce – to so po izkušnjah dr. Andreje Lavrič, soavtorice priročnika Psihosocialna pomoč po nesrečah in drugih kriznih dogodkih, tiste situacije, ki reševalce najbolj prizadenejo. In počasi se tudi med večinoma moškimi ekipami že utrjuje zavest, da v takšnih primerih ni »nemoško« poiskati pomoč, meni psiholog dr. Peter Umek. »Intervencije so vedno zelo dobro izpeljane, reševalci v to vložijo ves napor. Nato slečejo uniformo in gredo domov, a ne morejo zaspati. Da ni šlo za navadno situacijo, lahko kažejo glavobol, težave z želodcem, med čustvi pa šok, jeza, žalost in strah,« posledice travmatičnih izkušenj opisuje psihologinja dr. Vida Poštuvan, ena od štirih psihologov, ki pri Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje pomagajo reševalcem z razbremenilnimi pogovori.
Ko jo reševalci največkrat kmalu po nesreči pokličejo medse, se v pogovoru dotaknejo najbolj bolečih stvari. Skupaj iščejo načine, kako si pomagati in kaj se iz tega naučiti, da bo naslednjič lažje. Prepričana je, da pri njihovem delu ni pomembna zgolj dobra fizična, temveč je potrebna tudi psihična pripravljenost. »To pa lahko vzdržujejo s konjički, dobrimi odnosi doma in v kolektivu. In ja, velja tudi napotek, da se žrtvi ne pogleda v oči in obraz. Ta prizor lahko reševalca še dolgo spremlja,« pojasnjuje Poštuvanova.
Sistem nastal po nesreči na Blanci
Sistem psihološke pomoči reševalcem se je v Sloveniji začel pospešeno razvijati po veliki nesreči na Blanci leta 2008, v kateri je življenje izgubilo 13 ljudi. »Na eni strani mreže smo imeli reševalce, na drugi strani svojce. Izkazalo se je, da to potrebujemo,« se spominja Darko But, direktor Uprave za zaščito in reševanje. Danes imajo reševalci na voljo štiri oblike pomoči. Najprej jih izobražujejo, kako si lahko pomagajo sami. V gasilskih in drugih reševalnih društvih je za pogovore usposobljenih več kot 50 zaupnikov iz vrst samih reševalcev. Ob hujših dogodkih lahko na pomoč pokličejo psihologa. Če niti to ni dovolj, pomoč lahko poiščejo med psihologi ali psihiatri znotraj zdravstvenega sistema.
Dodatna oblika pomoči ne samo reševalcem, temveč tudi širši javnosti, je omenjeni priročnik. Napisali sta ga pedagoginja Lavričeva in psihologinja mag. Mateja Štirn. Pri pisanju sta se oprli na domače primere večjih nesreč in na izkušnje švedske agencije za zaščito in pripravljenost, ki ima s tem dvajsetletne izkušnje. Švedski gasilci so program obvladovanja stresa ob kritičnih dogodkih oblikovali po letu 1999 na podlagi izkušenj, pridobljenih med požarom na trajektu, v katerem je bilo 158 žrtev.
