Odprto pismo socialne delavke

Svoj poklic izberemo prav zaradi tega, ker želimo pomagati ljudem, štiri leta se šolamo, ker želimo svoje življenje, svoje znanje posvetiti ljudem v stiski. Srečujemo se z ljudmi, ki se soočajo z izgubami. Lahko so izgubili svojca, partnerja, starše, delamo z ljudmi, ki so izgubili službo, ki so brez denarja za preživetje, lahko so izgubili stanovanje, svoj dom… Prisotni smo ob ljudeh, ko se srečujejo z najtežjimi trenutki v življenju. Tudi nam je težko, vse te bolečine in stiske nosimo s seboj. Premalo nas je in ljudi s težavami je preveč.

Nismo vlada, nismo zakonodajalci, nismo ministrstvo, ne zmoremo in ne vemo, kako premikati zidove, v katere se zaletavamo ob svojem delu.

Vsak od nas si želi, da bi bili tako dobri, da nas ne bi več potrebovali. Najlepše je, ko človeku v težavah pomagaš toliko, da te ne potrebuje več.

Najtežje je, ko smo prisiljeni staršem odvzeti otroka.

Staršev ne more nadomestiti nič. Vse naše delo, vse naše znanje, timsko strokovno delo, vse … je usmerjeno v pomoč družini, da bi ja otroci ostali v svoji matični družini. Skupaj s starši in svojci iščemo rešitve. Poskušamo z različnimi oblikami pomoči, vključujemo šole, vrtce, zdravnike, občine, lokalno skupnost, sosede, patronažno službo, društva, institucije, vse, kar lahko družini pomaga.

In kljub vsemu, ko se srečamo s starši, ki pustijo majhne otroke doma, ker nujno potrebujejo svojo dozo, ko imata starša namesto hrane v stanovanju prazne steklenice, ko ima mama tako hude težave v duševnem zdravju, da ne vstane iz postelje, vidi privide namesto svojih otrok, in nobena zdravila ne pomagajo, ko se rodi otrok s tako hudim odtegnitvenim sindromom zaradi materine odvisnosti od prepovedanih drog, da mora ostati v porodnišnici zaradi zdravljenja, mama in oče pa ne prideta niti pogledat, kako je z njim – kaj storiti v takih primerih, ko je ogrožen otrokov razvoj, njegovo odraščanje in v skrajnih primerih tudi otrokovo življenje? Kako naj ocenimo, da bodo ti starši ali svojci s pomočjo, z zdravljenjem, z vključitvijo v različne programe, s kakršnokoli pomočjo sprejeli svojo odgovornost kot starši? Priznati moram, z velikim veseljem, da nam večinoma uspeva. Z različnimi oblikami pomoči, s pogovori, s svetovanjem, s pomočjo družini za dom, družinam in nam uspeva, da zmorejo, da otroci ostanejo doma, pri starših, pri svojcih, pri bližnjih.

Občasno pa nam ne uspe. In takrat stojimo pred najtežjo odločitvijo. V takih primerih smo prisiljeni izbirati med slabim in še slabšim – kaj je manj slabo, kaj manj ogrožujoče. V življenjih teh otrok med samimi slabimi možnostmi iščemo najmanj slabo.

Take odločitve nikoli ne sprejme en sam človek, ena sama strokovna delavka. Vsak tak primer gre na strokovno komisijo nevtralnih strokovnjakov in strokovnjakinj, ki vse pregledajo, preverijo, ali je bilo res storjeno vse, ali smo res vse poskusili, ali res ni nobene druge možnosti, ali obstaja še kaj, kar bi lahko naredili, da bi otrok ali otroci ostali pri starših.

In šele potem, ko je že vse preverjeno, vse možnosti izčrpane, vse mreže vključene, prav vse, šele takrat se odločimo, da otroka ali otroke odvzamemo staršem in jih namestimo v drugo družino. Otroci so na prvem mestu, pred starši, pred družino, celo pred vsemi nami.

Ves ta čas so starši in svojci vključeni. Prejmejo mnenje strokovne komisije, vabljeni so na ustno obravnavo, imajo pravico do odgovorov in pojasnil z naše strani, imajo pravico do pričanja in zaslišanja na ustni obravnavi. Ves čas lahko dokazujejo, da so dejstva drugačna.

Ves ta čas želimo, da prevzamejo svojo odgovornost do otrok, da prevzamejo vzgojo in varstvo otrok, ves čas jih podpiramo v tem, da če morda sedaj ne zmorejo, bodo zmogli po zdravljenju, po terapijah, potem ko si uredijo življenje.

Ves čas smo z družino, kajti otrok je na prvem mestu, in njegovi starši, taki, kakršni so, so edini starši in svojci, ki jih ima.

Odvzem otrok ni samo ena od najtežjih nalog, ki jih izvajamo na centrih, je dejansko najtežja naloga, najbolj žalostna, najhujša, najbolj obremenjujoča, tako za otroke kot za starše, svojce in za nas.

In o dejstvih v javnosti ne smemo govoriti. Ne smemo govoriti o tem, kaj smo videli v družini, kaj so otroci doživljali, kakšne hude stiske in žalosti so v teh malih srcih. Ne smemo govoriti o grozotah, s katerimi se srečujemo v družinah, niti o bolečini, ki jo občutimo, ko se tem otrokom zazremo v oči. Vse bi dali, da bi imeli čarobno paličico in jim pričarali druge starše ali popravili te, katerim so se rodili.

Ko bi le lahko vzeli nase vse, kar ti otroci doživljajo, ko bi le lahko izbrisali nasilje iz njihovih življenj, ko bi le… Pa je edino, kar lahko storimo, to, da jim omogočimo boljšo prihodnost. Ne dobro, ne idealno, ne najboljšo, ampak boljšo od tega, kar so doživeli do sedaj.

En človek, en socialni delavec, delavka, se lahko zmoti, tako kot vsi lahko naredimo napako. Zelo majhna verjetnost pa je, da se bo zmotil ali naredil napako celoten strokovni tim, strokovna komisija, sestavljena iz strokovnjakov in strokovnjakinj, ki niso iz centra, ki predlaga ukrep odvzema.

Tu ni nobene politike, nobenega boja za oblast in moč, nihče od tega nima nekih koristi. Edini, na katere mislimo in v imenu katerih ukrepamo, so otroci. In mislimo na bolečino, ki jo zmanjšujemo.

Zato, ljudje, ne sodite kar vsepovprek.