Ko se bo jutri zjutraj tisoče tekačev postavilo za startno črto v Šubičevi ulici in se bodo po poku startne pištole spopadli z izbrano razdaljo, bo Gojko Zalokar prav tam, kjer je bil tudi v vseh preteklih devetnajstih letih na zadnjo oktobrsko nedeljo. Tik ob startni črti ljubljanskega maratona. Šele ko bo prostor pred parlamentom prazen in bodo tekači le še reka vse manjših pisanih pik, ki bo počasi izginjala po Slovenski cesti, si bo Gojc, kot ga kličejo prijatelji in kot se tudi sam predstavi ob dvigu telefonske slušalke, lahko prvič oddahnil. »Trema je vedno prisotna in ne popusti, dokler zadnji tekač ne priteče v cilj,« priznava direktor priljubljene tekaške prireditve, ki je letos stara okroglih dvajset let.
Na maratonu še ni tekel
»Jaz nisem nobena faca,« se je sprva branil našega povabila, a nato med kopico obveznostmi, ki jih je še moral opraviti do starta 20. Ljubljanskega maratona, le našel čas za pogovor. Na »ljubljancu«, kot se je tekaškega praznika skozi večletno tradicijo med tekači prijelo ljubkovalno ime, priznava, še ni pretekel nobene razdalje. »Ko si organizator, ne moreš biti hkrati tudi udeleženec,« je jasen Zalokar. A nekoč bo zagotovo tudi na drugi strani startne črte – med udeleženci, ki jih je vsako leto več. Z ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem sta si namreč obljubila, da si bosta čez štiri leta na 24. izvedbi maratona pripela startno številko in se prireditve udeležila kot tekača, ki se bosta skupaj spopadla z desetkilometrsko razdaljo. »Ta maraton ne bo jubilejen, bo pa zgodovinski, saj bova zagotovo startala iz prve vrste,« se zasmeji Zalokar. Nato v šali podvomi o uspešnosti načrtovanega podviga: »Morda bi bil za začetek vendarle primernejši Lumpijev tek.«
Bolj kot tek, s katerim se sicer ukvarja rekreativno, ga veseli smučanje. »Sem bolj človek zimskih športov. Raje se peljem gor in dol,« se zasmeji vedno na šalo pripravljen sogovornik, ki je športu predan že vse, odkar se je vpisal na ljubljansko fakulteto za šport. »Najtežji se mi je zdel tekaški preizkus na 1500 metrov, ki smo ga morali takrat opravljati namesto cooperjevega testa,« se spominja tedanjih študijskih izzivov.
A šport ga ne spremlja le na poklicni poti, temveč je tudi sestavni del prostega časa, saj mu hkrati pomeni sprostitev: »Drugih konjičkov nimam.« In zanje verjetno tudi ne bi imel časa, saj ni le direktor Ljubljanskega maratona, temveč tudi atletski sodnik in direktor društva za izvedbo športnih programov Timing Ljubljana.
Pionirji rekreacije v prestolnici
Prav s Timingom Ljubljana, oziroma takratnim Trim servisom iz daljnega leta 1973, kakor se je Timing takrat imenoval in do leta 1982 deloval pod okriljem Zveze telesnokulturnih organizacij mesta Ljubljana, se je začelo tudi izvajanje športnorekreativnih programov v mestu in Sloveniji. »Lahko bi rekel, da smo bili pionirji rekreacije v prestolnici,« razmišlja Zalokar, ki je za pomemben prispevek k razvoju slovenskega športa pred sedmimi leti prejel tudi Bloudkovo plaketo, pred petimi pa najvišje športno priznanje v Ljubljani, nagrado Marjana Rožanca.
Danes je društvo za izvedbo športnih programov pod Zalokarjevo taktirko nepogrešljivi del domala vseh slovenskih športnih prireditev in tekmovanj, tudi dveh največjih v prestolnici: spomladanskega Pohoda ob žici s tradicionalnim tekom trojk in jesenskega maratona. »Prvi maraton je bil zame osebno najlepši. Minil je brez stresa, nervoze, delo je teklo spontano in brez birokratskih ovir. Bilo je polno zagona in želje po novem, pa tudi bojazni, ali bo dovolj tekačev, ali ni morda prvi in zadnji,« se prvi mož Timinga rad spominja maratonskih začetkov pred natanko dvajsetimi leti, a se hkrati veseli jutrišnjega jubileja, ko bo prireditev izstopila iz najstništva: »Občutek bo tokrat zagotovo drugačen, bolj poseben.«
Kljub organizacijski kilometrini se na vprašanje, ali bo danes ponoči, tako kot številni tekači, ki si bodo jutri obuli tekaške copate in se postavili za startno črto, kaj bolj nemirno spal, le zasmeji: »Težko spim že kakšnih sto noči.«
