Govori kot dež, ki je včeraj grozil, da bo namočil prireditev ob svetovnem dnevu beguncev, tokrat prvič v središču prestolnice. Nejevoljen, ko ga že četrtič zmoti telefon, ga ugasne: »Ljudje pričakujejo, da si ves čas na voljo, nemudoma dosegljiv za kar koli že potrebujejo!« V resnici je več kot pripravljen pomagati. Klepet v hladu kostanjev je trajal trikrat dlje od predvidenega tudi zato, ker ga je vmes zmotil kup znancev, med njimi novinar s prošnjo za pomoč pri urejanju birokracije in logističnih težav na poti na črno celino.
Eyachew Tefera je prišel v Slovenijo, ko je tukaj vladal neki drugi režim. V njegovi rodni Etiopiji so bile razmere zaostrene. »Takrat sem bil že nekaj let zaposlen na fakulteti, a zanimali so me drugačni družbeni sistemi. Vse pogoje sem imel, da bi podiplomski študij naravoslovja nadaljeval v Angliji ali v ZDA ali na katerem drugem koncu kapitalističnega sveta, a sem raje prišel sem.« Doma nikoli pred tem ni videl Evropejca. »Pravzaprav sem imel tukaj sprva težave, ker nisem ločeval belcev – vsi so se mi zdeli zelo podobni,« se spominja.
Rasizem je postal barvno slep
Afrika je imela takrat vidnejšo pozicijo v svetu, sploh pa v Jugoslaviji. Zato, pravi, ni bilo toliko govora o rasizmu, integraciji, medkulturnem dialogu. »To so teme, po katerih kapitalizem zdaj prikazuje neenakost in zanjo krivi pomanjkanje ekonomske svobode. V resnici je prav kapitalizem tisti, ki generira revščino.« Rasizem se zato dandanes ne kaže v barvah, ampak v ekonomski (ne)moči. »Ljudje, ki zaradi nedemokratičnih sistemov in vojn bežijo s svojih domov, bežijo zaradi ekonomske izključenosti, v državah, kamor se zatečejo, pa spet trčijo vanjo. Ujamejo se v začaran krog.« Najbolj sprevrženo je, da vojne, ki jih preženejo od doma, financira in oborožuje zahodni svet, ki tem istim državam v razsulu nato podeljuje razvojno pomoč. Isis bi lahko ustavili v enem mesecu, je prepričan Tefera, če bi se le tako odločili.
Ksenofobije in rasizma v Sloveniji ne zaznava prav pogosto, kar pa ne pomeni, da ju ni. »Lani poleti se je recimo zgodilo, da je policist, ki je v Slovenj Gradcu opazil temnopoltega moškega, takoj pomislil na ebolo in o tem obvestil zdravstveni dom. To je vendar etnično profiliranje!« je ogorčen sogovornik. Podobno razočaran je nad reakcijo nekega drugega policista, ki naj bi pred dnevi posredoval v središču mesta, ko je tolpa nacistov napadla štiri azilante, ki so čakali na mesti avtobus. Omenjeni varuh reda namreč o dogodku ni naredil niti zapisnika. Tefera ne krivi posameznikov, krivi pa sistem, ki slednjih ne zna izobraziti in ustrezno usposobiti.
Na inštitutu za afriške študije, ki ga vodi, si prizadevajo na napake sistema opozarjati in jih, kolikor je pač mogoče, popravljati. Ukvarjajo se z vključevanjem prosilcev za azil, ki ostanejo ujeti v počasne mline slovenske birokracije. »Večina migrantov, s katerimi se srečujemo, nikoli ni slišala za Slovenijo. Tukaj pač obtičijo na poti proti nekemu drugemu cilju. Zato si ne predstavljam, da bi 700 beguncev zaprosilo za bivanje v tej državi,« se Tefera obregne ob predlagane evropske kvote. »Ljudi namreč ne moreš kar naseliti proti njihovi volji. Najprej jih je treba vprašati, kam si sploh želijo iti.«
Migrante bomo še krvavo potrebovali
Tujci ne bodo prihajali, če bodo obsojeni na sovraštvo in pekel političnega populizma. A zavedati se moramo, da se prebivalstvo Evrope stara, število delovno aktivnih ljudi upada. Po nekaterih projekcijah bomo ob zdajšnjih trendih leta 2050 potrebovali 85 milijonov migrantov, zgolj zato da bomo lahko vzdrževali ekonomsko dinamiko na primerljivi ravni, opozarja sogovornik. »Migranti ustvarjajo delovna mesta in novo dodano vrednost. Nihče ne bo začel peči potico, ker to znajo Slovenci sami. Delali bodo tisto, česar v Sloveniji še ni.«
Trenutno smo obsojeni na (nestrpne) monologe strank, čeprav bi tudi največji nasprotniki prijazne migracijske politike vedeli povedati kaj o tem, koliko Slovencev je v preteklosti pristalo v Argentini, pa kako so aleksandrinke odhajale v Egipt. »To je diskurz, ki ga politika izkorišča za poceni nabiranje političnih točk, tako da nam pokaže nekega namišljenega zunanjega sovražnika. Ta postane grešni kozel za vse naše težave.«
Na vprašanje, ali je po vsem tem času Slovenec ali Etiopijec, Tefera odgovarja, da nikoli ne bo privolil v tovrstne delitve. »Sem svoboden človek. Sem državljan sveta.«
