Pravzaprav gre za potres desete stopnje po Mercallijevi lestvici, ki se je zgodil pod morjem pred perujski obalo in je kasneje sprožil snežni plaz. Zemlja se je stresla 31. maja 1970, 45 kilometrov pod morjem in 35 metrov od obale. Streslo pa je tudi goro Huascaran v Andih in z njenega severnega pobočja je začelo odnašati orjaških 80 milijonov kubičnih metrov snega, blata in kamenja. In to ne ravno počasi, plaz naj bi dosegel hitrost med 280 in 335 kilometrov na uro, zato okoliški prebivalci niso imeli velikih možnosti. Plaz dolžine 1,6 kilometra in širine 900 metrov je prekril 18 kilometrov oddaljeno mesto Yungay, nekaj okoliških vasi in zaselkov. V mestu se je rešilo le kakih 350 ljudi, večina zato, ker so bili na višjih predelih mesta, na mestnem pokopališču ali v okolici. Število 20.000 mrtvih je približno, nobenega dvoma pa ni, da so mrtvi v plazu le del potresne statistke, saj naj bi vsega skupaj v katastrofi umrlo okoli 80.000 ljudi, okoli milijon prebivalcev pa je ostalo brez domov.
Tirolska je ob soški fronti ena od dveh, ki sta sestavljali italijansko bojišče v veliki vojni. Fronta se je začela v Julijskih Alpah in se vlekla vse do prelaza Stelvio na takratni tromeji Švice, Avstro-Ogrske in Italije. V petek, 13. decembra 1916, so se v Dolomitih po hudem sneženju sprožili plazovi in pod seboj pokopali okoli 10.000 (po nekaterih podatkih pa celo 18.000) vojakov italijanske in avstro-ogrske vojske. Je pa treba dodati, da je bilo sprožanje plazov tudi del strategije obeh vojsk, in po nekaterih podatkih naj bi na fronti v različnih plazovih umrlo kar 40.000 vojakov.
Perujska vasica pod Andi je bila dokončno pokopana v plazu leta 1970, še pred tem pa jo je prizadel plaz z najvišje perujske gore Huascaran (6768 m). Plazove snega, ledu in blata naj bi 10. januarja povzročil hiter padec temperature, žrtve pa naj bi bile po vsej dolini. Enajst milijonov kubičnih metrov bolj ali manj staljenega snega je pokopalo pod seboj več kot 3000 ljudi ob reki Santa. Najhuje je bilo v vasici Ranrahirca, kjer naj bi preživelo le 50 od 500 prebivalcev. A kot rečeno, dokončno so plazovi vas izbrisali z zemljevidov leta 1970.
Gre za serijo več kot šeststo plazov, ki so se sprožili januarja in februarja 1951 v avstrijskem in švicarskem delu Alp. Plazovi so zahtevali veliko število žrtev in neverjetno gospodarsko škodo. Vzrok naj bi bilo ekstremno vreme oziroma hudo sneženje, ki je povzročalo plazove tudi na najbolj neobičajnih mestih. V Avstriji je umrlo 135 ljudi, v švicarskem kantonu Valais pa so našteli 92 mrtvih in 900 porušenih poslopij. Švicarsko mesto Andermatt je tako v eni uri doživelo šest plazov, v katerih je umrlo 13 ljudi.
Nikoli ne bo natančno znano, o koliko žrtvah govorimo, ko se na Ruski kapelici (postavljena je bila že 1. novembra 1916) vsako leto spominjamo ruskih ujetnikov, ki so med veliko vojno gradili cesto na Vršič. Neuradno govorijo o najmanj 170 do največ 300 umrlih ruskih ujetnikih in najmanj 10 do največ 80 umrlih avstrijskih stražarjih. Uradno pa je, da se je plaz utrgal 12. marca z Mojstrovke in pod seboj pokopal in uničil tudi barake, v katerih so prebivali ujetniki, in s tem še dodatno zmanjšal njihove možnosti za preživetje.
Po nekajdnevnem močnem sneženju se je temperatura spustila in nastali so idealni pogoji za snežne plazove, ki so 4. marca zasuli kraje v severovzhodnem delu Afganistana. Država, ki je že dolga leta v vojni, je bila na naravne nesreče slabo pripravljena in trije plazovi, ki so tistega dne lomastili po vasicah, so pomenili katastrofo. Najhuje je bilo v vasi Dasti, kjer je umrlo 50 ljudi, še bolj nerodno pa je, da so novice o nesreči z odrezanih območij prepočasi prihajale do morebitnih reševalcev, kar je število žrtev še povečalo.
Težko je ločiti med plazovi, ki so se zgodili v avstrijski deželi Vorarlberg na meji z Nemčijo med 10. in 12. januarjem 1954 in v katerih je življenje izgubilo več kot dvesto ljudi. Največ v naselju Blons, kjer se je snežni plaz najprej sprožil 12. januarja ob 9.36, potem pa še zvečer ob sedmih. Večerni plaz je tako pod seboj pokopal tudi tiste, ki so reševali dopoldanske žrtve, skupaj je bilo 57 mrtvih in 22 pogrešanih. Preživeli iz naselja so bili dolgo odrezani od sveta, gre pa za prvi primer, ko so za reševanje uporabili helikopterje.
Na meji med Indijo in Pakistanom je nemirno območje ledenika Siachen (na okoli 6000 metrih), kjer se že leta občasno spopadejo vojaki obeh držav. A 7. aprila 2012 za enote pakistanske vojske v vojaški bazi Gajari v odročenem delu Himalaje indijski vojaki niso bili največji sovražnik. Bazo je pod seboj pokopal snežni plaz in zaradi nedostopnosti terenov jih niso mogli rešiti. Konec maja so objavili tisto, kar je bilo jasno že takoj: v snežnem plazu je ostalo pokopanih 129 vojakov in 11 civilistov.
20. septembra 2002 se je utrgal ledenik Kolka in se znesel nad gorsko vasico Karmadon v ruski republiki Severna Osetija, 40 kilometrov od Vladivostoka. Plaz dolžine 8 kilometrov je pod seboj pokopal celo turistično naselje, nekaj deset hiš. Med 125 ljudmi, ki so izgubili življenje, je bila tudi filmska ekipa, ki je snemala film Sel. Umrlo je vseh 27 članov, vključno z glavnim igralcem Sergejem Bodrovom ml. Strokovnjaki menijo, da bi se dalo z natančnejšim analiziranjem satelitskih slik katastrofo predvideti in zmanjšati število žrtev.
17. februarja se je zaradi hudega sneženja v okrožju Kohistan na severozahodu Pakistana sprožil plaz in pod seboj pokopal vasico Bagaro Serai. Zaradi plazov in visokega snega so bile vse poti do kraja dogodka zablokirane, kar je število žrtev še povečalo, saj so lahko reševalci dostopali do zasutih vaščanov samo s helikopterji. Po drugi strani pa so tudi reševalcem grozili novi plazovi. Ko so s težkimi stroji končno vstopili v vasico, so našteli več kot sto mrtvih in pogrešanih.
