Po zakonodaji EU ima Slovenija določene cilje zmanjšanje letnih emisij (AEA – annual emission allocation) toplogrednih plinov v obdobju od leta 2021 do 2030, ki so izražene v tonah ekvivalenta ogljikovega dioksida. K tem ciljem se prišteva tudi obračun neto emisij iz sektorja raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo (LULUCF). Zaradi majhne akumulacije lesne zaloge v slovenskih gozdovih v zadnjih letih te emisije ne bodo zanemarljive, kar nakazuje na neuspešno doseganje zastavljenih ciljev. Ob določenih pogojih so državam članicam na voljo mehanizmi prilagodljivosti, s katerimi si doseganje ciljev lahko olajšajo. Za uporabo tega mehanizma pa mora Slovenija evropski komisiji sporočiti, da ga namerava koristiti. Ravno to namerava storiti vlada, je razvidno iz dokumentacije, ki smo jo pridobili v uredništvu časnika Dnevnik. Natančneje, gre za osnutek sklepa, ki sicer med ministrstvi še ni usklajen, o seznanitvi vlade o podaji obvestila evropski komisiji, s katerim bo država, kot vse kaže, izrazila namero o uporabi prilagodljivosti, dane v uredbi EU za kompenziranje emisij iz gozdnih zemljišč, s katerim se gospodari.
Iz ocene finančnih posledic problematike emisij je razvidno, da bo potrebno najkasneje leta 2027 opraviti nakup enot AEA za obdobje od leta 2021 do 2025, pri čemer se trenutne grobe ocene zneska nakupa gibljejo med 250 in 580 milijoni evrov, nazadnje pa bodo odvisne od več dejavnikov, zato se lahko končni znesek, ki ni predviden v sprejetih državnih proračunih, lahko še izrazito spremeni.
V sektor LULUCF so vključeni obračuni ponorov in emisij za kmetijska zemljišča in gospodarske gozdove, se pravi gozdna zemljišča, s katerimi se gospodari, oziroma lesna zaloga, ogljik v tleh, odmrlo drevje ter lesni proizvodi, pridelani v Sloveniji. Daleč največji vpliv pri doseganju ciljev sektorja LULUCF ima sprememba lesne zaloge, ki je razmerje med prirastom in posekom v gozdovih. Metodologijo obračuna in cilje za posamezne članice določata uredba EU o LULUCF, ki je bila sprejeta leta 2018, in njena lanskoletna dopolnitev. Ta zakonodaja določa dve obdobji skladnosti obračunavanja ponorov in emisiji toplogrednih plinov – za obdobje 2021–2025 in obdobje 2026–2030.
Za prvo obdobje skladnosti so bili cilji za posamezne države članice določeni na podlagi stanja v referenčnem obdobju od 2000 – 2009. Poglavitni cilj za države članice v obdobju 2021-2025 je, da v sektorju LULUCF emisije toplogrednih plinov ne presegajo ponorov. Če Slovenija v tem obdobju ne bo dosegla višine ponora, ki bi bila enaka ali večja, kot je seštevek petih letnih vrednosti za njo določenih referenčnih vrednosti, bo po metodologiji uredbe izkazovala obračunske emisije.
Opozorila niso zalegla
Izbira referenčnega obdobja 2000-2009 je bila za Slovenijo zelo neugodna, saj je imela tedaj izredno nizek obsega sečnje v gozdovih – le 40 odstotkov prirastka – in bistveno manj škode v gozdovih, zaradi naravnih ujm. Predstavniki Slovenije so sicer opozarjali predstavnike EU Generalnega direktorata pristojnega za podnebne spremembe, vendar evropska komisija kljub predstavitvi problemov ni odstopila od tehničnih smernic in od določitve referenčne vrednosti, ki so večji poudarek usmerjale na preteklo gospodarjenje v referenčnem obdobju 2000–2009, kot pa na nova dejstva in pričakovanja v prihodnjih desetletjih, je navedeno v osnutku gradiva, katerega končno verzijo naj bi v kratkem obravnavala vlada.
Poleg številnih ujm na ponor v gozdovih vplivajo tudi klimatske spremembe, zaradi katerih drevesa drevesa počasneje rastejo, nižji prirastek pa vpliva na nižjo lesno zalogo, je opozoril poznavalec razmer, ki je želel ostati neimenovan. Po njegovem prepričanju referenčnih vrednosti, ki jih je Sloveniji določila EU nikakor ne bomo zmogli doseči, s takšno problematiko pa se srečujejo tudi številne druge države. Po navedbah v osnutku vladnega gradiva se s težavami soočajo Avstrija, Češka, Nemčija, Francija, Italija, Poljska, Portugalska, Švedska in Slovaška. V svojih poročilih o nacionalnih evidencah so poročale o neugodnih vremenskih razmerah ali naravnih motnjah – sušah, požarih, neurjih – v zadnjih letih.
Možnost kompenzacije
»Zeleni prehod je nujen, saj je vezan na klimatske spremembe. Toda da bi bila Slovenija in številne druge države kaznovane zaradi ponorov v gozdovih ne bi bilo pošteno, je prepričan naš sogovornik V tem primeru bi bili namreč kaznovani za nekaj, na kar nimamo vpliva, saj v ozadju niso goloseki, devastacije gozdov, marveč naravne katastrofe,« je pojasnil sogovornik. Ob tem je dodal, da si številne države prizadevajo za spremembe uredbe LULUCF, ali bodo njihova prizadevanja uspešna pa bo v veliki meri odvisno od sestave nove evropske komisije. Če bo njeno stališče, da je potrebno iti po že začrtani poti, uredbe ne bo hotela spremeniti.
Kot izhaja iz osnutka vladnega gradiva, je Sloveniji uspelo, da se je v uredbo o LULUCF vključila prilagodljivost s tako imenovanim kompenzacijskim faktorjev. V okviru te prilagodljivosti je bil državam članicam EU dodeljen osnovni znesek kompenzacije, izračunan na podlagi sporočenega ponora v obdobju 2000–2009. To državam omogoča kompenzacijo emisij iz gozdnih zemljišč. Na račun zelo majhne površine in visoke stopnje gozdnatosti v primerjavi s povprečjem EU je bil Sloveniji, pa tudi Avstriji, Estoniji in Latviji, dodeljen najvišji odstotek kompenzacijskega faktorja, v višini trikratnika ponora iz obdobja 2000–2009. Za obdobji 2021-2025 in 2026-2030 velja splošna prilagodljivost, ki temelji na povezavi med uredbo o LULUCE in uredbo porazdelitvi prizadevanj. Slednja Slovenijo zavezuje k 27 odstotnem znižanju emisij toplogrednih plinov in neETS sektorjev (prometa, kmetijstva, odpadkov, …) glede na vrednosti iz leta 2005. Poleg tega končnega cilja so določeni še vmesni letni cilji – dodeljene letne emisije (AEA).
Slovenija presega emisije
V obdobju 2021–2030 se k skupnemu letnemu cilju uredbe o porazdelitvi prizadevanj upošteva tudi neto emisije iz sektorja LULUCF. Splošna prilagodljivost državam omogoča, da lahko primanjkljaj v skladu z uredbo o LULUCF izravnajo z odbitkom enakovredne količine svojih dodeljenih letnih emisij na podlagi uredbe o porazdelitvi prizadevanj, če so dosegle svoj cilj iz uredbe o porazdelitvi prizadevanj. In obratno. Poleg splošne prilagodljivosti obstajajo še druge oblike prilagodljivosti. Če Slovenija v določenem letu, kljub uporabljenim prilagodljivostim, zastavljenega letnega cilja iz uredbe o porazdelitvi prizadevanj preseže, mora manjkajoči del enot AEA kupiti od druge države članice. Temelji pogoj, da bi se mehanizem prilagodljivosti sploh lahko uporabil je, da se skupno dosega splošna zaveza EU nepresežka emisij. Ta zaveza je zaenkrat izpolnjena, ni pa znano, če bo tako tudi na koncu obdobja 2021-2025.
Vsoto emisij iz neETS sektorjev in obračuna emisij iz LULUCF sektorja Slovenija presega. Upoštevaje možnost kompenzacije in možnost izposoje pet odstotkov enot AEA, bi ob trenutno poročanih emisijah toplogrednih plinov za leti 2021 in 2022 ter projekcijah za obdobje 2023-2025, morala Slovenija kupiti več kot pet milijonov enot AEA. Za obdobje 2021 do 2030 je cena enote AEA še neznana. Po eni od ocen bo znašala 50 evrov, kar pomeni, da bi znesek nakupa Slovenijo stal okoli 250 milijonov evrov. Toda če se oblikovala na podlagi irske študije, bo cena nakupa znašala 580 milijonov evrov, je razvidno in osnutka vladnega gradiva.
