Ljubljanski zastopnik pacientovih pravic Marjan Sušelj je nedavno naletel na primer, pri katerem kaže, da v zdravstveni ustanovi na eno od storitev sploh niso želeli naročati. Takšno ravnanje so pojasnjevali s stavko zdravnikov, vztrajali so tudi, da v teh okoliščinah ne morejo napovedati, kdaj bodo znova začeli naročanje.
Dolgo čakanje,
dolge bolniške odsotnosti
Postopek v tem primeru še ni zaključen. Na načelni ravni pa Sušelj poudarja, da zdravstveni zavodi ne smejo zavračati vpisovanja pacientov na čakalne sezname. Zdravstvena storitev, pri kateri naročanje ni mogoče, sicer ne sodi med izjeme, za katere je treba poskrbeti ne glede na stavko. A to ne pomeni, da ustavitev opravljanja storitev za paciente v takih primerih ni resna težava. Tok pritožb, povezanih s petmesečno stavko zdravnikov, se po Sušljevem opažanju še ni ustavil. Brez obravnav v tem obdobju ostajajo prebivalci, ki so stari od 18 do 65 let in tudi sicer ne sodijo med posebej zaščitene skupine bolnikov. »Dolgotrajno čakanje lahko vodi v dolgotrajne bolniške odsotnosti,« je opozoril Sušelj. Po njegovem mnenju stavke, čeprav ta ni pripeljala do zloma javnega sistema, ne bi smeli jemati lahkotno. Zamude, ki jih izkušajo nekateri pacienti, bodo lahko na zdravstvo in zdravje prebivalcev vplivale še dolgo, je poudaril.
Vrste predolgo čakajočih na prve preglede, ki za številne bolnike pomenijo pot do diagnoze, so se letos podaljšale. Prvega junija je na te preglede nedopustno dolgo čakalo 82.281 ljudi v Sloveniji, 6864 več kot na začetku leta, je razvidno iz statistik Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Na nekatere preglede, ki so jih že prej spremljale izstopajoče dolge čakalne dobe, bolniki zdaj čakajo še dlje. Ob stopnji nujnosti zelo hitro, pri kateri bi morali biti na vrsti v dveh tednih, se povprečna čakalna doba za prvi termin pri dermatoloških pregledih približuje pol leta. Januarja je bila za mesec in pol krajša.
Po drugi strani je bilo, čeprav so v petih mesecih zaradi stavke zdravljenja tudi odpadala, v zdravstvu po podatkih NIJZ opravljenega celo več dela kot lani. To velja tudi za obdobje po marčevskih umikih soglasij za nadurno delo, ko so se vrstila svarila pred katastrofalnimi posledicami takega dogajanja. Posebej velika razlika med lanskim in letošnjim tempom je bila prav aprila, ko je bilo izvedenih naročil 139.696 oziroma za dobro tretjino več kot aprila lani. Podatki NIJZ prav tako ne kažejo množičnih preklicev prvotnih terminov: odpovedanih naročil je bilo aprila in maja občutno manj kot lani spomladi. Znatno pa je po drugi strani naraslo število napotitev bolnikov. Maja so v zdravstvu napisali kar 151.125 napotnic, za petino več kot v enakem lanskem obdobju.
Aprila preobrat pri operacijah
Na porast zdravljenj kažejo tudi podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). V ambulantah družinske medicine je bilo v prvih štirih mesecih obravnav za dobre tri odstotke več kot lani v enakem obdobju, v specialistični ambulantni dejavnosti za slabih pet odstotkov več. Izjema je akutna bolnišnična dejavnost, kjer je bilo za 852 oziroma slab odstotek manj operacij in posegov v primerjavi z lanskimi prvimi štirimi meseci. Aprila je sicer tudi v tem primeru očiten preobrat, saj je bilo operacij in posegov za devet odstotkov več kot aprila lani. Zasebniki s koncesijo so pri tem opravili za tri odstotke manj, javne bolnišnice pa za kar desetino več operacij kot aprila lani. Spomnimo, da letos spomladi v nekaterih javnih zavodih niso več soglašali s popoldanskim delom pri zasebnikih, kadar je zaposleni umaknil soglasje za nadurno delo v matični ustanovi.
Po oceni ZZZS bi morali izvajalci v javni mreži glede na potrebe prebivalcev in razpoložljive vire opredeliti interne delovne obremenitve po zdravnikih in drugih zdravstvenih delavcih. Obseg efektivnega dela bi moral po njihovi oceni šteti tudi pri nagrajevanju osebja, delež variabilne plače pa bi moral biti po oceni ZZZS vsaj okoli 30-odstoten. Po njihovem mnenju bo ključno tudi oblikovanje nacionalnih strokovnih smernic za napotitve in za zdravljenje. Eno od rešitev vidijo še v doslednejšem ločevanju javnega od zasebnega zdravstva, pri čemer poudarjajo potrebo po učinkovitejši izrabi javnih zdravstvenih zmogljivosti.
